Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep II Ips 223/2009 ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.223.2009 Generato dall'IA

Supreme Court allows appeal, ruling that building with explicit consent and subsequent use grants usage rights on communal land.

Numero d'incarto Sklep II Ips 223/2009
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Parzialmente accolto (Partially Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia allowed the appeal against the second-instance court's decision, which had dismissed the plaintiff's claim for ownership registration. The court found that the defendant's second-instance ruling was materially incorrect because it failed to recognize that the plaintiff's predecessor built the structures with the defendant's explicit consent and subsequent long-term use. Consequently, the court determined that these facts established a legal usage right under the Law on the Transfer of Communal Property, necessitating a new trial to register the plaintiff's rights. The original second-instance judgment was revoked, and the case was remitted to the lower court for a fresh decision based on the corrected legal assessment.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

7th paragraph of the Law on the Transfer of Communal Property; 1st paragraph of Article 12 of the Law on Fundamental Property Relations: The court established that constructing a building on communal land with the explicit consent of the communal owner and subsequently using it for a prolonged period constitutes the acquisition of a usage right, thereby entitling the builder to have ownership registered in their name upon the law's implementation.

Parole chiave

Generato dall'IA
communal property transfer usage right acquisition explicit consent requirement subsequent use evidence property registration procedure second instance reversal supreme court review azione di manutenzione

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
7th paragraph of the Law on the Transfer of Communal Property
1st paragraph of Article 12 of the Law on Fundamental Property Relations
2nd paragraph of Article 3 of the Law on the Transfer of Communal Property
Article 2 of the Law on the Planning and Transfer of Building Land
Article 380, paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 165, paragraph 3 of the Civil Procedure Act

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Decision II Ips 553/2002
Decision II Ips 220/2004
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljiščih, je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vrednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je zgrajene potem tudi uporabljal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 4212/540, poslovna stavba površine 276 m2, in solastnica parc. št. 4212/231, dvorišče 665 m2, do nerazdeljene 1/10, obe vpisani v vl .št. 1829 k.o. ..., in je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice in solastninske pravice pri navedenih nepremičninah na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila pravnomočna sodba in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženke.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ni izkazala pridobitve pravice uporabe na vtoževanih nepremičninah, saj je tožena stranka pravico uporabe prenesla na graditelja, ta pa na tožečo stranko. Do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika je veljalo načelo superficies solo cedit in tudi v obravnavani zadevi zemljišče ni pravno in dejansko ločeno od zgradbe. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih, saj prav izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje predstavljata dokaz, da je graditelj imel pravico zemljišče uporabiti za gradnjo svojega objekta. Zmoten pa je tudi zaključek sodišč, da naj bi bil graditelj najemnik nepremičnine, na kateri je gradil, saj je zaradi izrecnega dovoljenja toženke, da lahko gradi, zemljišče kot družbeno sredstvo prešlo na graditelja tako po določbah ZSZ, kot po določbah ZZD, graditelj pa je na zemljišču pridobil pravico uporabe. Revidentka meni tudi, da bi moralo sodišče uporabiti določbe ZTLR. Navaja, da odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse in predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic ter pravice do zasebne lastnine. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni odločbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- pravni prednici tožeče stranke je bila kot najemnici dovoljena sanacija proizvodne hale ter postavitev prizidka, tudi na parc. št. 4212/231 (ki se je kasneje razdelila na parc. št. 4212/540 – poslovna stavba in parc. št. 4212/231 – dvorišče);

- da se je z gradnjo pričelo leta 1992, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini in zaključilo 1999, ko je že bil sprejet Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97 s spremembami; ZLNDL);

- lokacijsko dovoljenje je bilo izdano 29.10.2992, gradbeno dovoljenje 14.12.1992, uporabno dovoljenje pa 18.3.1999, vse za parc. št. 4121/142 in 4212/231 k.o. ...;

- pravni prednik tožeče stranke je vedel, da gradi na tujem svetu, tožena stranka pa je s takšno gradnjo soglašala.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da je tožeča stranka lastninsko pravico na zemljišču z gradnjo pridobila originarno, poleg tega pa ima veljavni pravni naslov na podlagi kupoprodajne pogodbe kot nevknjiženi kupec in posestnik objekta, ki stoji na spornem zemljišču. Sodišče druge stopnje pa je odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni zatrjevala pridobitve pravice uporabe stavbnega zemljišča po Zakonu o stavbnih zemljiščih in kasneje lastninske pravice po ZLNDL. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa ni bilo niti ustrezne pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča po prej citiranih zakonih.

8. V skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP tožeča stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni dolžna navajati, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan. Pravo namreč pozna sodišče po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

9. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje je zmotna. Po 2. členu ZLNDL, ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih, postanejo nepremičnine lastnina pravnih ali fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997 (7. člen ZLNDL). Novela ZLNDL (Uradni list RS, št. 59/01) je določila, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo opravi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL). Z vidika ZLNDL je bilo zato ključno vprašanje v sporni pravdni zadevi, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL.

10. Imetnik pravice uporabe družbene lastnine (prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) je bil v družbenolastninskem sistemu nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Pripadnost pravice uporabe je zato treba presojati po družbenopravnih predpisih o razpolaganju in uporabi družbene lastnine.

11. Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljiščih je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je zgrajene potem tudi uporabljal(1). Na podlagi izvedenih dokazov je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Enako pomembna je tudi ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke gradnjo dejansko izpeljal. V povezavi s kasnejšimi dogodki (izdaja vseh za gradnjo potrebnih upravnih dovoljenj in soglasij ter dovoljenj za uporabo, zlasti pa sama izgradnja in nato dolgoletna uporaba zgrajenih objektov) je zaključiti, da omenjena izvajanja predstavljajo podlago za pridobitev pravice uporabe. Namenska vezanost spornih zemljišč na pravnega prednika tožeče stranke ima tu skupaj z omenjenimi odločbami organov (lokacijsko, gradbeno dovoljenje) konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe.

12. Oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, je bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča - Uradni list SRS, št. 42/66)(2). Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na strani 7 obrazložitve odločbe navedlo, da je pravni prednik tožeče stranke vlogam za lokacijsko in gradbeno dovoljenje priložil najemno pogodbo, pogodbe o uskladitvi z.k. stanja in aneks, kar pomeni, da je izkazan veljavni način razpolaganja s stavbnim zemljiščem.

13. Ker je odločitev pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih razlogov materialnopravno zmotna, pritožba tožene stranke glede pripadajočega funkcionalnega zemljišča pa je ostala neizčrpana, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi odločba VS RS II Ips 553/2002.

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 220/2004.