Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 816/2009 ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.816.2009 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal; burden of proving testator's mistake lies with plaintiff under inheritance law.

Numero d'incarto Sodba II Ips 816/2009
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal against a second-instance decision that upheld a lower court's dismissal of a will invalidity claim. The appellant argued that the testator was mistaken in believing the defendant had purchased a property, but failed to prove the loan was repaid or that the testator was unaware of this fact. The court ruled that the burden of proving the testator's mistake rests on the plaintiff under the Inheritance Act, and since the appellant could not meet this burden, the appeal was invalid.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

60. in 61. člen Zakona o dedovanju: Dokazno breme, da je oporočitelj na dan sestave oporoke v zmoti, je v skladu s 60. in 61. členom Zakona o dedovanju na strani tožeče stranke.

Parole chiave

Generato dall'IA
burden of proof testator mistake will invalidity inheritance law appellate review rigore per motivi familiari opposizione al divorzio capacità di stare in giudizio

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
60. člen Zakona o dedovanju
61. člen Zakona o dedovanju
378. člen Zakona o pravdnem postopku
339. člen Zakona o pravdnem postopku
285. člen Zakona o pravdnem postopku
22. člen URS
člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in s tem kršena tudi ustavna pravica enakega varstva pravic (22. člen URS).

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Up-321/03 z dne 15.9.2005
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Dokazno breme, da je oporočitelj na dan sestave oporoke v zmoti, je v skladu s 60. in 61. členom ZD na strani tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je zoper toženca vložil tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke njunega pokojnega očeta N. T. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbi in posledično tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

4. V reviziji izraža nestrinjanje s stališčem nižjih sodišč, da bi moral tožbeni zahtevek oblikovati kot razveljavitveni (oblikovalni) zahtevek zaradi zatrjevane oporočiteljeve nerazsodnosti in zmote. Zmotno uporabo materialnega prava očita sodiščema v zvezi z zaključkom, da zapustnik pri pisanju oporoke ni bil v zmoti. Vse nepremičnine je z oporoko zapustil tožencu in ob tem navedel, da je toženec tožniku kupil stanovanje (s čimer naj bi bil tožnik dedno odpravljen). Med strankama ni bilo sporno, da je toženec tožniku dal posojilo v višini 8.000 DEM (kar po oceni sodišča prve stopnje vrednostno ustreza stanovanju, ki ga je tožnik kupil), obe sodišči pa sta zaključili, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da je bilo to posojilo dejansko vrnjeno, kar bi lahko bil razlog za zapustnikovo zmoto. Zadolžnica v zvezi s tem posojilom je bila nesporno narejena, tožnik je zatrjeval njeno uničenje ob vrnitvi dolga, toženec pa, da mu je bila ta odtujena. Sodišči sta se postavili na stališče, da zgolj dejstvo, da toženec ne more predložiti zadolžnice, ne dokazuje vrnitve posojila in dokazno breme glede vrnitve dolga še vedno ostaja na tožniku. Tožnik je mnenja, da zadolžnica predstavlja dokazno listino, ki dokazuje obstoj dolga, v primeru, da zadolžnice upnik ne more predložiti, to a contrario dokazuje, da dolga ni več. V kolikor dolg obstoji, je na upniku dokazno breme, da to dokaže.

5. Revizijo vlaga tudi zaradi kršitev pravdnega postopka, in sicer tako kot v pritožbi uveljavlja, da mu je bila odvzeta možnost enakega obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in s tem kršena tudi ustavna pravica enakega varstva pravic (22. člen URS). Prvostopenjsko sodišče je po njegovem mnenju opustilo dolžnost ravnanja v skladu z 285. členom ZPP, ki velja ne glede na to, ali ima stranka pooblaščenca odvetnika ali ne.(1) Tožnik je ves čas postopka zatrjeval zmoto oporočitelja, ker je v oporoki navedel, da je toženec tožniku kupil stanovanje. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno poudarilo dejstvo, da tožnik ni dokazal, da je posojilo tožencu vrnil in s tem ni uspel dokazati zapustnikove zmote. Tožnik meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče z neposrednimi vprašanji ali na drug način poskrbeti, da bi se med obravnavo navedla pomembna dejstva in ponudili dokazi za ugotovitev spornega dejanskega stanja. Ker strankam v okviru materialno procesnega vodstva ni pojasnilo svoje pravne ocene uničenja zadolžnice, je tožniku onemogočilo, da se izjavi o pomembnih dejstvih. Iz tega razloga je bila končna odločitev zanj „sodba presenečenja“(2). Dodaja še, da je razlogovanje drugostopenjskega sodišča, da v pritožbi ni navedel dokazov, ki bi jih predlagal, v kolikor bi mu sodišče to možnost omogočilo, povsem nepomembno. Če bi prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu s 285. členom ZPP, bi tožnik že takrat podal svoje pravno naziranje glede uničene zadolžnice in bi glede tega podredno predlagal dokaze. V reviziji navaja dokaze, ki bi jih predlagal.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Glede pravilnosti postavitve razveljavitvenega (oblikovalnega) tožbenega zahtevka (in ne le ugotovitvenega, kot ga je uveljavljal tožnik) revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj. Sicer pa sta se sodišči, kot ugotavlja tudi revident sam, kljub takšnemu stališču spustili v meritorno obravnavo, saj sodna praksa kljub nepravilnosti dopušča oblikovanje takšnih zahtevkov.

9. Revizijski očitek napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu ni utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da tožniku ni uspelo dokazati zapustnikove zmote. Dokazno breme, da je bil oporočitelj na dan sestave oporoke v zmoti, je v skladu s 60. in 61. členom Zakona o dedovanju (ZD) na strani tožeče stranke. Zato je pravilno materialnopravno izhodišče nižjih sodišč, da bi moral tožnik za uspeh z zahtevkom v obravnavanem primeru (kumulativno) dokazati, da je posojilo, ki ga je dobil od toženca, vrnil in da oporočitelj za to ni vedel. Tožnik je v tožbi in ves čas postopka zatrjeval, da je bil oporočiteljev motiv pri sestavljanju oporoke ta, da je bil tožnik že „dedno odpravljen“, vendar pa mu ni uspelo dokazati, da temu ni tako in da je posojeni znesek vrnil.

10. Stališče drugostopenjskega sodišča, da si tožnik materialnopravno vodstvo preširoko razlaga, saj ga sodišče prve stopnje ni dolžno poučevati o materialnopravnem pomenu „uničenja zadolžnice“, je pravilno. Če tožnik zaradi svojega pravnega naziranja o pomenu uničene zadolžnice drugačnih dokazov ni predlagal, mu sodišče v okviru procesno materialnega vodstva ni dolžno sugerirati, kakšen dokazni predlog naj postavi. Če so trditve nasprotne stranke take, da kažejo na spornost relevantnega dejstva, sodišče na to v okviru načela materialno procesnega vodstva ni več dolžno posebej opozarjati, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo, preseglo meje nepristranskosti in bi lahko ovrglo uspeh nasprotne stranke. Grajane razloge o izostanku navedbe dokazov v pritožbi je drugostopenjsko sodišče dalo v oklepaj in gre le za dodane razloge k presoji, da ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve. Poleg tega v pritožbi manjkajočih dokaznih predlogov v reviziji ni več mogoče dopolnjevati.

11. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo.

---.---

Op. št. (1): Sklicuje se na Up-321/03 z dne 15.9 2005.

Op. št. (2): Enako kot v opombi 1.