Court rules labor court lacks jurisdiction over intentional tort claims against employees, directing case to general jurisdiction court.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court dismissed the appeal regarding jurisdiction, ruling that the Labor and Social Court lacks authority over claims against an employee who intentionally caused harm. While the employer is liable under labor law, the victim has a direct right to sue the intentional tortfeasor before a court of general jurisdiction. Consequently, the case must be transferred to the District Court in Kamnik for final adjudication.
Regesto Legislator
Generato dall'IAZakon o postopku pri delovnih sporih (ZDSS-1); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): A court of general jurisdiction is required for claims against an employee for intentional tort, even if the employer is also a defendant, as the labor court's jurisdiction is limited to claims against the employer.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Za odločanje o tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Kamniku.
[JEDRO]
Oškodovanec ima pred sodiščem splošne pristojnosti pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnik s tožbo uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi škode, ki jo je utrpel med delom pri prvotoženi stranki, ko ga je napadel sodelavec in ga poškodoval. Zahteva, da mu delodajalec in sodelavec solidarno plačata odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, za pretrpljeni strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in povečanja življenjskih naporov.
2. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Pd 1555/2008-3 z dne 18. 8. 2008 sklenilo, da ni pristojno za odločanje o zahtevku v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko in je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Kamniku kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ugotovilo je, da v tem delu ne gre za delovni spor, temveč za premoženjski spor med dvema fizičnima osebama, za rešitev katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti.
3. Okrajno sodišče v Kamniku pristojnosti ni sprejelo in predlaga, da o tem odloči Vrhovno sodišče ter določi kot stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Čeprav sta toženi stranki navadna sospornika in nastopata kot samostojni stranki, bi bilo treba upoštevati načelo atrakcije glede drugotožene stranke, ker gre pri obeh toženih strankah za odgovornost iz delovnega razmerja.
4. Predlog ni utemeljen.
5. Toženi stranki v tem sporu sta navadna in formalna sospornika (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). To pomeni, da bi moralo biti isto sodišče na samo krajevno, temveč tudi stvarno pristojno za oba toženca. V obravnavani zadevi temu ni tako. Po določbi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, ne pa tudi zoper drugotoženo stranko. Izjema velja po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1 le v primeru, ko je poleg delodajalca tožena kot sospornik tudi zavarovalnica.
6. Za škodo, ki jo njegovi delavci povzročijo tretji osebi (med katere spadajo tudi sodelavci), odgovarja delodajalec po določbah 147. člena OZ, ki ima zoper delavca, ki je škodo povzročil, regresni zahtevek. Oškodovanec pa ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma. Vendar to lahko na stvarno pristojnost sodišč uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti (1. člen ZPP).
7. Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno okrajno sodišče.