Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba X Ips 481/2004 ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.481.2004 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses tax refund claim where late interest was charged on amounts paid to an incorrect account.

Numero d'incarto Sodba X Ips 481/2004
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the taxpayer's revision against a first-instance court decision that rejected a claim for the return of late interest. The taxpayer had paid tax installments to an incorrect account between late 1997 and December 2001, correcting the error only on December 17, 2001. The court held that under the Tax Procedure Act, tax obligations are considered fulfilled only when paid to the specifically prescribed account, meaning amounts on the wrong account did not trigger the statute of limitations for late interest. Consequently, the late interest calculated until the correct payment date was lawful, and the taxpayer's argument based on fairness or the nature of their organization was rejected.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZDavP 99. odst. 2; ZDavP 101. odst. 1: Tax obligations are deemed fulfilled only upon payment to the prescribed account; payments to incorrect accounts do not exempt the taxpayer from liability for late interest accrued until the correct payment is made.

Parole chiave

Generato dall'IA
tax procedure act prescribed account requirement late interest liability incorrect tax payment statute of limitations tax refund claim administrative revision obbligo di restituzione

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 99, paragraph 2 of the Tax Procedure Act (ZDavP)
Article 101, paragraph 1 of the Tax Procedure Act (ZDavP)
Article 100 of the Tax Procedure Act (ZDavP)
Article 85, paragraph 1 of the Administrative Dispute Act (ZUS-1)
Article 85, paragraph 2 of the Administrative Dispute Act (ZUS-1)
Article 86 of the Administrative Dispute Act (ZUS-1)
Article 92 of the Administrative Dispute Act (ZUS-1)
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Glede na določbe drugega odstavka 99. člena Zakona o davčnem postopku ne zadošča, da je davek vplačan na katerikoli račun davčnega organa, temveč mora biti, da bi se davčna obveznost štela za izpolnjeno, plačan na predpisani račun, ki je bil v relevantnem času predpisan z Odredbo o računih ter načinu vplačevanja in razporejanja javnofinančnih prihodkov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 5. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 18. 12. 2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje ugodil zahtevi tožeče stranke za vračilo preveč plačanega davka od osebnih prejemkov in davka od dohodkov iz premoženjskih pravic, zavrnil pa je zahtevo tožeče stranke za vračilo plačanih zamudnih obresti.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki. Tožeča stranka je v obdobju od 26. 11. 1997 do 17. 12. 2001 vplačevala akontacije dohodnine na napačen račun, dne 17. 12. 2001 pa je celotni znesek, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vplačala na pravilen davčni račun. Glede na določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP se šteje, da je davčna obveznost poravnana z dnem vplačila dolgovanega zneska na predpisani račun. Zato je organ prve stopnje pravilno obračunal zamudne obresti vse do plačila na predpisani račun, to je do 17. 12. 2001, in tožeča stranka ni upravičena do njihovega vračila.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po prepričanju tožeče stranke bi bilo stališče tožene stranke in sodišča sprejemljivo, če bi tožeča stranka prvotna vplačila izvršila na tak napačen račun, ki ne bi bil račun tožene stranke, določen za pobiranje davkov. Obresti, ki jih je ob ponovnem vplačilu zahtevala tožena stranka, bi se morale pobotati s koristmi, ki jih je tožena stranka dosegla z razpolaganjem z vplačanimi sredstvi. Sodišče bi moralo upoštevati tudi načelo pravičnosti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

6. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi, zato se do uveljavljanega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka v obdobju od 26. 11. 1997 do 17. 12. 2001 vplačevala akontacije dohodnine na napačen davčni račun, dne 17. 12. 2001 pa je celoten znesek tako vplačevanih akontacij skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi vplačala na pravilen račun. Zneski, ki so bili vplačani na napačni račun, so bili tožeči stranki vrnjeni, organ prve stopnje pa je zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo obračunanih in dne 17. 12. 2001 na pravilen račun plačanih zamudnih obresti. Takšna odločitev je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

8. ZDavP v drugem odstavku 99. člena določa, da se davki plačujejo na davčne račune, ki jih predpiše minister, pristojen za finance, v prvem odstavku 101. člena pa določa, da se šteje, da je davčni dolg poravnan z dnem vplačila dolžnega zneska davčnemu organu oziroma na predpisan račun. Ne zadošča torej, da je davek vplačan na katerikoli račun davčnega organa, temveč mora biti, da bi se davčna obveznost štela za izpolnjeno, plačan na predpisani račun, ki je bil v relevantnem času predpisan z Odredbo

o računih ter načinu vplačevanja in razporejanja javnofinančnih prihodkov (

Ur. l. RS, št. 81/1994, 48/1999, 74/1999, 110/1999, 37/2000, 100/2000, 125/2000, 78/2001, 97/2001 – ZSDP, 38/2002, 49/2002). V 100. členu ZDavP določa, da mora zavezanec od davkov, ki niso plačani v predpisanem roku, plačati zamudne obresti. Ker se zneski, vplačani na napačne račune, v skladu z 99. in 101. členom ZDavP niso šteli za plačane, so bile od njihove vrednosti pravilno obračunane zamudne obresti in tako ni podana pravna podlaga, da bi tožeča stranka zahtevala njihovo vračilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi tako pravilno uporabljeno.

9. Navedbe tožeče stranke, da je humanitarna organizacija, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj zanjo v davčnem postopku veljajo enaka pravila kot za druge davčne zavezance. Glede na jasne določbe ZDavP se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na načelo pravičnosti.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.