Legislator Jurisprudence & Législation
VSL sodba I Kp 341/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.341.2000 Généré par l'IA

Appeal dismissed; defendant's claim of no guilt cannot be used as an aggravating circumstance due to right to defense.

Numéro de cause VSL sodba I Kp 341/2000
Autorité / Tribunal
Juridiction Slovénie (SI)
Date de la décision
Issue du litige Rejeté (Dismissed)

Synthèse Legislator

Généré par l'IA

The High Court rejected the Assistant Prosecutor's appeal against a conditional sentence and deportation order for a document forgery offense. The prosecutor argued the defendant's claim of feeling no guilt should warrant a harsher, unconditional prison term, citing the danger of using forged border stamps. The court held that the defendant's specific attitude toward the crime cannot be used as an aggravating factor because it would violate the constitutional right against self-incrimination and the right to defense.

Regeste Legislator

Généré par l'IA

Article 24 of the Constitution of the Republic of Slovenia; Article 13 of the Criminal Procedure Act: The defendant's subjective attitude of not feeling guilty cannot be used as an aggravating circumstance in sentencing, as doing so would violate the right to defense and the right against self-incrimination.

Mots-clés

Généré par l'IA
right to defense self-incrimination aggravating circumstance conditional sentence prosecutor appeal border stamp forgery procedural fairness transfert Dublin vers la Croatie

Dispositions légales citées

Généré par l'IA
Article 24 of the Constitution of the Republic of Slovenia
Article 13 of the Criminal Procedure Act
Article 40 of the Criminal Code
Article 256, paragraph 3 of the Criminal Code
Article 446, paragraph 2 of the Criminal Procedure Act
Généré par l'IA

Vous souhaitez savoir comment cet arrêt s'applique à votre dossier ?

Analysez cette décision avec la législation fédérale, le droit cantonal, la doctrine et la jurisprudence subséquente dans Legislator AI.

Ouvrir dans Legislator →

Texte complet

Pritožba pomočnice državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dejstva, da se obdolženec "za dejanje ne čuti niti najmanj krivega", ni mogoče razlagati v njegovo škodo. Obdolženec namreč po ustavi in zakonu ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Zato bi upoštevanje zanikanja kaznivega dejanja kot obteževalne okoliščine pomenilo kršitev pravice do obrambe.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odst. 256. čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 40. čl. KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas enega leta. Odločilo je tudi, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče "nepogojno kazen zapora".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju, na podlagi določbe 2. odst. 446. čl. ZKP predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica svoj predlog za izrek zaporne kazni utemeljuje s poudarjanjem pomembnosti potne listine kot javne listine, s splošno nevarnostjo tovrstnih kaznivih dejanj ter s sklicevanjem na "osebnost obdolženca, ki se za dejanje ne čuti najmanj krivega". S takšnimi razlogi višjega sodišča ne prepriča v utemeljenost svojega predloga.

Za izrek kazenske sankcije je odločilna namreč konkretna in ne abstraktna nevarnost kaznivega dejanja. V tem pogledu pa obdolženčevo dejanje ne dosega tolikšne stopnje nevarnosti, da bi moralo sodišče poseči po najstrožji - zaporni kazni. Ugotovljeno je namreč bilo, da je obdolženec pri prehodu državne meje uporabil sicer veljavno potno listino, v katero pa je bil odtisnjen ponarejen žig mejne kontrole Postaje letališke policije Brnik; kot motiv za takšno ravnanje je bilo navedeno, da policisti "vzamejo bolj resno tiste makedonske državljane, ki imajo v svojih potnih listih že predhodne žige iz iste države". Ni treba posebej poudarjati, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivde; takšno obrambo mu jamčita ustava in zakon, zato bi upoštevanje obdolženčevega odnosa do dejanja v tem smislu, kot navaja pritožnica pomenilo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.