Legislator Jurisprudence & Législation
VSK sodba I Cpg 12/2007 ECLI:SI:VSKP:2007:I.CPG.12.2007 Généré par l'IA

Claim dismissed: No unjust enrichment exists when funds are transferred based on a final enforcement order.

Numéro de cause VSK sodba I Cpg 12/2007
Autorité / Tribunal
Juridiction Slovénie (SI)
Date de la décision
Issue du litige Rejeté (Dismissed)

Synthèse Legislator

Généré par l'IA

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for restitution. The plaintiff argued that a final enforcement order was invalid because it exceeded the contractual debt, causing unjust enrichment. The court ruled that since the transfer was based on a legally effective enforcement decision, the recipient had a valid legal basis for the enrichment, precluding a claim for unjust enrichment.

Regeste Legislator

Généré par l'IA

Article 190 of the Obligations Code; A claim for unjust enrichment cannot be asserted against funds transferred pursuant to a legally effective final enforcement order, as the transfer possesses a valid legal basis.

Mots-clés

Généré par l'IA
unjust enrichment enforcement order legal basis final decision restitution claim obligations code transfer of funds créance contestée

Dispositions légales citées

Généré par l'IA
Généré par l'IA

Vous souhaitez savoir comment cet arrêt s'applique à votre dossier ?

Analysez cette décision avec la législation fédérale, le droit cantonal, la doctrine et la jurisprudence subséquente dans Legislator AI.

Ouvrir dans Legislator →

Texte complet

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik s tožbo ne more zahtevati nazaj tistega, kar je bilo pravno veljavno zarubljeno na podlagi pravnomočne izvršbe. Po določbah 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten. Vtoževani znesek pa je bil, kot je razvidno iz samih tožnikovih navedb, na toženo stranko prenešen na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. To pa pomeni, da je za ta prenos sredstev obstajal veljavni pravni temelj.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 489.878,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2005 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 95.828,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 do plačila v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je bil tožniku znesek v višini 700.878,24 SIT prisilno odtegnjen z njegovega bančnega računa. Tožnik v rubež ni z ničemer pristal. Vse do prejema izpiskov iz bančnega računa niti ni vedel, da se proti njemu vodi prisilna izvršba. Na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. Ig z dne 14.7.2004 mu je bilo utemeljeno zarubljeno le 411.000,00 SIT. Samo za ta del je obstajala pravna podlaga med pravdnima strankama, to pa je bila med njima sklenjena pogodba z dne 20.9.2002.

Akontacija, ki jo je tožeča stranka plačala že pred sklenitvijo pogodbe v višini 200.000,00 SIT, ni sporna. S tem, ko je toženka od tožnika prisilno izterjala 489.878,24 SIT več, kot je bila upravičena po pogodbi, je bila neupravičeno okoriščena, tožnik pa prikrajšan. Sklep o izvršbi ne more biti veljavna pravna podlaga za tako okoriščanje, saj slednji za presežek v vtoževani višini nima pravne podlage in je nezakonit. Sodišče bi moralo pri odločanju gledati na to, kaj je bila sploh upravičena podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

Tudi ne drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik akontacijo v višini 200.000,00 SIT dvakrat upošteval.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. S stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo ne more zahtevati nazaj tistega, kar je bilo pravno veljavno zarubljeno na podlagi pravnomočne izvršbe, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku, če do njih že pride, je pač potrebno uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, kolikor so v teh postopkih mogoči.

Nesprejemljivo pa je v zvezi s tem tudi v pritožbi izraženo stališče, da pa bi v tej pravdi sodišče moralo ponovno ugotavljati utemeljenost v drugem postopku že pravnomočnega sklepa o izvršbi. Po določbah 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten. Vtoževani znesek pa je bil, kot je razvidno iz samih tožnikovih navedb, na toženo stranko prenešen na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. To pa pomeni, da je za ta prenos sredstev obstajal veljavni pravni temelj. Vse dokler tožena stranka razpolaga s pravnomočnim naslovom, ki je bil podlaga za izterjavo, o neupravičeni obogatitvi pač ni mogoče govoriti.

Pravni temelj za prenos sredstev je obstajal in še vedno obstoji. Zato za neupravičeno obogatitev v obravnavanem primeru ne gre. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.