Supreme Court dismisses customs duty appeals, ruling procedural merger valid and legal arguments insufficient.

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 751/2007, X Ips 752/2007 in 753/2007, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 751/2007.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

[JEDRO]

V primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka ni pravno pomembno, saj te določbe niso bile uporabljene. Zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 30. 10. 2007 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K 1. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožena stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbe, ki jih je tožeča stranka vložila zoper več odločb Carinskega urada L., s katerimi je ta v vsakem posameznem primeru po uradni dolžnosti naknadno obračunal uvozne dajatve na podlagi točke (c) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Za blago, ki je bilo uvoženo po posameznih carinskih deklaracijah, je bilo namreč v postopku naknadnega preverjanja deklaracij ugotovljeno, da se uvršča v tarifno oznako kombinirane nomenklature, ki je drugačna od tiste, ki jo je tožeča stranka deklarirala v posamezni carinski deklaraciji.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Tožeča stranka zatrjuje, da so revizije v obravnavanih zadevah dovoljene zaradi pomembnega pravnega vprašanja o veljavnosti pooblastila predstojnika upravnega organa. Državna podsekretarka, ki je v zadevah odločala, je namreč podpisala odločbe s pooblastilom ministra, ki v času odločanja na drugi stopnji ni bil več minister.

8. Navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravnosodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 1783/2006. V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata ministra, ki ga je dal, vse do njegovega preklica oziroma odvzema.

9. Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanih sodbah odstopilo od svoje sodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero naj bi se v primerih, ko gre za neverodostojna potrdila o poreklu carinskega blaga, moralo uporabiti izredno pravno sredstvo obnove po ZUP, ne pa določbe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlog ni podan. Kot izhaja iz že zavzetih stališč Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbo X Ips 329/2006, sklepe X Ips 394/2007 in X Ips 653/2008) se uporaba navedenih institutov medsebojno ne izključuje. Zato v primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka ni pravno pomembno, saj te določbe niso bile uporabljene. Zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

11. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, je Vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

12. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.