Supreme Court dismisses appeal as customs procedure renewal under ZUP does not exclude subsequent duty calculation under CZ.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij o določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanem primeru je bil carinski postopek obnovljen po določbah ZUP, zato revidentkino sklicevanje na določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka dne 22.9.2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Revizija ni dovoljena. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za finance RS z dne 10.7.2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada L. z dne 13.2.2004, s katerimi je carinski organ prve stopnje obnovil carinski postopek.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS. Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan novi minister dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32.

členu pooblašča za odločanje v upravnem sporu zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 59/02, 110/02 in 62/06 – sklep US). Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil postopek obnove carinskega postopka po ZUP izveden pravilno in zakonito. Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Poleg tega je sodna praksa sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr.

št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče pa se glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki v izpodbijani sodbi navaja, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je imela imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28.

člena ZUP. Glede v reviziji zatrjevanega odstopa od sodne prakse sodišča prve stopnje in vrhovnega sodišča v zvezi z razmerjem med določbami ZUP o obnovi postopka in določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006, X Ips 394/2007), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji).

V obravnavanem primeru je bil carinski postopek obnovljen po določbah ZUP, zato revidentkino sklicevanje na določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti. Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, po presoji vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča niti neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni.

Zaradi navedenega je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi z določilom 1. odstavka 22. člena ZUS-1 revidentka sama nosi stroške revizijskega postopka.