Appeal dismissed; road maintenance liability depends on operator of public good, not owner.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra, je odločilno, kdo je upravljalec javnega dobra, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra.

Stranka načeloma ima pravico do izvedbe dokaza, ki pa ni absolutna. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, kar pa mora ustrezno obrazložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vozil po cesti, ko ga je nenadoma začelo zanašati in prišlo je do prometne nezgode. Zahteva povrnitev premoženjske škode od Direkcije za ceste, ki je lastnica ceste na kateri je prišlo do prometne nezgode. Toženka naj bi opustila posipavanje poledenele ceste, zato je odškodninsko odgovorna, poleg tega pa so se tudi delavci v času, ko bi morali posipati cesto, nahajali v gostilni.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve posipanja poledenele ceste, ker je v skladu z zakonodajo izvajanje zimske službe s pogodbo oddala cestnemu podjetju in tako je edino slednjemu mogoče očitati opustitev. Tudi navedba, da so bili delavci v času, ko bi morali posipavati cesto, v gostilni, je očitek, ki leti na cestno podjetje. Tožeča stranka tako ne navaja nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo, da tožena stranka krši svojo obveznost. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, podano pa je tudi nasprotovanje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Prav tako sodba druge stopnje ni obrazložena v zadostni meri, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb ter zgolj pavšalno povzema sodbo prve stopnje. Nadalje očita, da je sodišče napačno povzelo zahtevek v izrek sodbe, poleg tega pa ni izvedlo predlaganih dokazov. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, da je tožena stranka kot lastnik ceste dolžna vzdrževati cesto, ne glede na pogodbeni prenos vzdrževanja na cestno podjetje. Predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

1. Glede procesnih kršitev:

Vsebinsko uveljavljeni absolutni bistveni procesni kršitvi, 13. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, nista obrazloženi. Revizija namreč ne konkretizira, kateri razlogi naj bi bili nejasni, v čem je nejasnost, temveč zgolj prepiše določbo zakona. Tudi očitek glede nasprotovanja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami je neopredeljen. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti revizijski razlog obrazložen. To pomeni, da mora biti vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretiziran.

Tudi nadaljnji očitek glede neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča ni obrazložen in se zato revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo. Revizija namreč ne pojasni, do katerih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

V zvezi z očitkom glede napačnega povzetka zahtevka v izreku sodbe, revizijsko sodišče pojasnjuje, da ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila revizijski razlog. Očitane pomanjkljivosti namreč ni mogoče odpraviti v revizijskem postopku. Za odpravo te pomanjkljivosti je potrebno predlagati t.i. dopolnilno sodbo. Zato v zatrjevanem primeru ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila revizijski razlog. V kolikor pa je revident želel izpodbijati sklep sodišče druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, potem bi to moral izrecno navesti v reviziji. Iz revizije namreč izhaja, da revident izpodbija samo sodbo, revizijsko sodišče pa je vezano na obseg izpodbijanja.

Z očitkom, da sodišče ni izvajalo dokazov, revident smiselno uveljavlja kršitev enakega varstva pravic. Stranka načeloma ima pravico do izvedbe dokaza, ki pa ni absolutna. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, kar pa mora ustrezno obrazložiti. Po oceni revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje to tudi storilo, s tem ko je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo z obrazložitvijo, da že iz dejstev, ki so med strankama nesporna, izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen (glej četrti odstavek na strani 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

2. Glede zmotne uporabe materialnega prava:

Potrebno je pritrditi razlogom obeh sodišč, da zatrjevana dejstva ne dajejo podlage za odločitev, da je podana toženkina odškodninska odgovornost. Tožnik je v trditveno podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke zajel zgolj njeno dolžnost posipanja poledenele ceste (ter da so bili delavci, v času ko bi morali posipavati cesto, v gostilni). Dolžnost posipanja ceste revident napačno, sicer na prvi pogled logično, izpeljuje iz dejstva, da je tožena stranka lastnik te ceste. Revizijsko sodišče pritrjuje, da je lastnik stvari dolžan vzdrževati stvar, vendar je v konkretnem primeru situacija bistveno drugačna, ker gre za javno dobro (primerjaj z II Ips 461/2004 z dne 25.1.2005)(1). Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra je (ne glede na lastništvo) odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajno in nemotena uporabo javnega dobra. Za odločitev je tako bistvena ugotovitev, da spada vzdrževanje ceste, (kamor spada tudi, glede na omenjene izvršilne predpise na str. 3 in 4. obrazložitve sodbe prve stopnje, posipavanje ceste), na kateri je prišlo do škodnega dogodka, v dejavnost Cestnega podjetja ... Toženi stranki, čeprav je bila cesta poledenela, tako ni moč očitati zatrjevanega neskrbnega ravnanja.(2) Ker zato ni povzročiteljica škode, tudi ni stvarno pasivno legitimirana. Tudi očitek, da so bili delavci v gostilni, ko bi morali posipavati cesto, leti na cestno podjetje. Tožnik bi lahko uspel z zahtevkom, v kolikor bi zatrjeval, da toženka ni izbrala usposobljene družbe, da je opustila dolžnost nadziranja vzdrževalca ali da je dala soglasje k morebiti neustreznemu načrtu zimske službe (primerjaj z II Ips 179/2006 z dne 26.6.2008).

Iz opisanega je zaključiti, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378.člena ZPP revizijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): V primeru javnega dobra (naravnega ali grajenega) država nima polne lastninske pravice, temveč je omejena s splošno rabo. Vloga država se omeji predvsem na zagotavljanje, da jo lahko ob enakih pogojih uporablja vsakdo. Op. št. (2): To ne pomeni, da država, v primeru, ko so določene dejavnosti predvidene kot gospodarske javne službe, v nobenem primeru ne more odgovarjati za škodni dogodek.