Supreme Court dismisses appeal; liability for public good damage depends on manager, not owner.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra je odločilno, kdo je upravljalec javnega dobra, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožnici plačati 1,906.400 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000 SIT od 11.1.1997, od zneska 3.500 SIT od 21.1.1997, od zneska 1,900.000 SIT pa od izdaje sodbe dalje. Tožnico je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 135.000 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se je pritožila tožnica, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da javne površine, na kateri se je tožnica poškodovala, ni upravljala tožena stranka, pač pa Komunalno podjetje ...

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so v pločnik vgrajeni 10 cm visoki drogovi nevarna stvar ter da je zato tožena stranka, ki je lastnica javne površine, objektivno odgovorna. Čeprav je urejanje javnih površin preneseno na javno komunalno podjetje,se tožena stranka ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti. Temelji namreč na 176. in na 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Tožena stranka je nevarno stvar izročila v upravljanje tretjemu, ne da bi ga opozorila na nevarno mesto. Škoda je namreč posledica skrite napake oziroma skrite lastnosti stvari, na katero tožena stranka komunalnega podjetja ni opozorila drugi odstavek 176. člena ZOR). Odgovornost tožene stranke izhaja tudi iz pravila o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del (207. člen ZOR). Razmerje med toženo stranko in javnim komunalnim podjetjem je sicer koncesijsko, vendar tožene stranke ne razbremenjuje odgovornosti za škodo. Ker mora sodišče pravo poznati ter ga po uradni dolžnosti uporabiti, tožnici ni mogoče očitati, da se je prepozno sklicevala na pravno podlago. Podlaga tožbenega zahtevka je tako odgovornost na podlagi krivde kot odgovornost za škodo od nevarne stvari.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnem tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra je (ne glede na "lastništvo") odločilno, kdo je upravljalec javnega dobra, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Za odločitev je zato bistvena ugotovitev, da spada v dejavnost podjetja Komunala ... urejanje javnih površin s pripadajočimi napravami in opremo ter javnih objektov kot so ulice, dovozne poti, peš poti, itd., kar pomeni, da tožena Občina ... ni bila upravljalec javne površine, na kateri se je tožnica poškodovala. Ker zato ni povzročiteljica škode, tudi ni stvarno pasivno legitimirana (prvi odstavek 154. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje se sicer nista spuščali v oceno, ali "so v pločnik vgrajeni in pri tleh odrezani kovinski drogovi, ki v manjšem delu štrlijo iz tal, nevarna stvar" (sodišču prve stopnje se o tem niti ni bilo treba opredeljevati, saj je tožnica to stališče prvič predstavila šele v pritožbi), je pa pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da "tudi presoja zahtevka s strani objektivne odgovornosti, na katero se tožeča stranka sklicuje šele v pritožbi, drugačnega zaključka ne omogoča". To velja tudi za revizijsko sklicevanje na določbo drugega odstavka 176. člena ZOR, da poleg tistega, komur je imetnik stvari zaupal stvar v uporabo, odgovarja tudi sam imetnik, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Dejstev, ki bi substancirala uporabo te določbe ZOR, namreč tožnica v rednem postopku ni zatrjevala, kar pomeni, da predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku /Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP/ revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Enako velja za sklicevanje na 207. člen ZOR. Tudi tu lahko revizijsko sodišče le ponovi to, kar je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče: "Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, sodišču prve stopnje niso omogočila presoje obstoja odgovornosti po 207. členu ZOR". Določba, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del, namreč ni samostojna pravna podlaga odškodninske odgovornosti naročnika za škodo, ki jo je izvajalec del na nepremičnini v zvezi z izvajanjem del povzročil tretjemu, ampak le pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika z izvajalcem za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevajoč vse okoliščine primera, pa je odškodninska odgovornost za škodo, povzročeno z izvajanjem gradbenih del (ki jih tožnica sploh ne zatrjuje) lahko subjektivna ali pa objektivna (prim. Pravno mnenje občne seje VS SRS, 15. in 16.12.1986, Poročilo VS SRS 2/-86, str. 46).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).