Supreme Court dismisses appeal regarding ministerial authority continuity and customs debt calculation methods.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Kadar je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, sklicevanje carinskega zavezanca na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 28. 1. 2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za finance z dne 23. 11. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada N.G. z dne 26. 4. 2002, s katero je carinski organ prve stopnje v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga tožeči stranki obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) z dne 5. 5. 1999.

4. Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu za odločanje v upravnem postopku pooblašča zgolj predstojnika organa.

7. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravno sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008. V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra.

8. Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da je sodišče prve v izpodbijanih sodbah odstopilo od svoje sodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero naj bi se v primerih, ko gre za neverodostojna potrdila o poreklu carinskega blaga, moralo uporabiti izredno pravno sredstvo obnove po ZUP, ne pa določbe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlog ni podan. Kot izhaja iz že zavzetih stališč Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbo X Ips 329/2006, sklepe X Ips 394/2007, X Ips 394/2007 in X Ips 653/2008) se uporaba navedenih institutov medsebojno ne izključuje. Zato v primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka ni pravno pomembno, saj te določbe niso bile uporabljene. Zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

10. Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, po presoji vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in tudi ni podan zatrjevan odstop od sodne prakse, ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

12. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.