Appeal dismissed because plaintiffs failed to separately value three distinct property claims for review eligibility.

Revizija se zavrže.

Tožniki sami krijejo stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Čeprav zahtevek za nedopustnost izvršbe izhaja iz istega historičnega dogodka, pa so terjatve oziroma pravice tožnikov, na katere opirajo svoj zahtevek, samostojne in neodvisne druga od druge. Posamezni tožniki se namreč pri utemeljevanju svoje pravice, ki preprečuje izvršbo, sklicujejo na tri različne kupne pogodbe za tri stanovanja v sporni nepremičnini. Njihove pravice so zato odvisne od okoliščin v zvezi s tremi različnimi pogodbami, kar pomeni, da je tudi odločitev o pravici vsakega od njih lahko različna. Zato ne gre za enotne materialne sospornike.

V sodni praksi revizijskega sodišča je tako glede formalnih kot glede (navadnih) materialnih sospornikov na aktivni strani sprejeto stališče, da se pri presoji pravice do revizije ločeno ugotavlja vrednost spornega predmeta.

Nediferencirana opredelitev vrednosti spornega predmeta ima enake posledice kot izostanek opredelitve, torej nedovoljenost revizije

[OBRAZLOŽITEV]

Mati druge toženke -je v letih 1981 in 1984 prodala sporno nepremičnino (stanovanjska hiša s tremi stanovanji in nekaj zemlje) dvema družbeno pravnima osebama, ki sta nato na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadaljnji) o lastninjenju in privatizaciji stanovanj prodali ta stanovanja tožnikom kot imetnikom stanovanjske pravice. Ker kupni pogodbi iz 1981 in 1984 nista bili izvedeni v zemljiški knjigi, je mati druge toženke leta 1993 nepremičnino podarila hčerki, ki se je v decembru 1993 vpisala v zemljiško knjigo, sklenila s prvo toženko posojilno pogodbo in tudi sporazum po 251.c členu takratnega Zakona o izvršilnem postopku, zastavna pravica na podlagi tega sporazuma pa je bila tudi že v decembru 1993 vpisana v zemljiško knjigo. Ker druga toženka ni plačala niti enega obroka posojila, je prva toženka vložila izvršilni predlog na zastavljeno nepremičnino. Tožniki so na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča vložili tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, vendar je prvostopenjsko sodišče njihov tožbeni zahtevek tudi v drugem sojenju zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov proti tej sodbi ugodilo tako, da jo je spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino.

Prva toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se zavrne pritožba tožnikov in potrdi prvostopenjska sodba.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom ter drugi toženki. Tožniki so vložili odgovor, v katerem predlagajo zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

V začetku obrazložitve tega sklepa povzeta dejanska podlaga tožbe in tudi prvostopenjske sodbe omogoča opredelitev, za kakšno sosporništvo na aktivni strani gre v tej pravdni zadevi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so tožniki navadni materialni sosporniki po 1. točki prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in ne enotni materialni sosporniki po 196. členu ZPP. Čeprav zahtevek za nedopustnost izvršbe izhaja iz istega historičnega dogodka, pa so terjatve oziroma pravice tožnikov, na katere opirajo svoj zahtevek, samostojne in neodvisne druga od druge (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, II. knjiga, stran 239). Posamezni tožniki se namreč pri utemeljevanju svoje pravice, ki po v času napotitvenega sklepa veljavnem besedilu 64. in 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) preprečuje izvršbo, sklicujejo na tri različne kupne pogodbe za tri stanovanja v sporni nepremičnini. Njihove pravice so zato odvisne od okoliščin v zvezi s tremi različnimi pogodbami, kar pomeni, da je tudi odločitev o pravici vsakega od njih lahko različna. Zato ne gre za enotne materialne sospornike.

Pravica do revizije je v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe, ki mora presegati 1,000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta zaradi presoje pravice do revizije vsebujejo tudi določbe 39. in naslednjih členov ZPP. Če se zahtevki uveljavljajo zoper več tožencev ali če imajo različno podlago, se pravica do revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Enako velja tudi, če zahtevke uveljavlja več tožnikov. Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako. Zato ni videti nobenega razloga, da pravilo o pasivnem sosporništvu in ločenem obravnavanju ugotavljanja vrednosti spornega predmeta ne bi veljalo tudi za aktivno sosporništvo (primerjaj: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, I. knjiga, stran 226). Tudi v sodni praksi revizijskega sodišča je tako glede formalnih kot glede (navadnih) materialnih sospornikov na aktivni strani sprejeto stališče, da se pri presoji pravice do revizije ločeno ugotavlja vrednost spornega predmeta (II Ips 468/98, II Ips 130/2004, II Ips 225/2005, II Ips 676/2005; II Ips 130/2004, II Ips 225/2005).

Tožniki so v tožbi vrednost nedenarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na sporno nepremično opredelili le z enim zneskom: 6,168.803 SIT, kar sedaj ustreza 25.741,96 EUR. Gre za tako imenovano nediferencirano opredelitev vrednosti spornega predmeta, kar je glede na pravkar pojasnjene razloge pomanjkljivo. Toženki taki opredelitvi nista ugovarjali. Nediferencirana opredelitev vrednosti spornega predmeta ima po ustaljeni praksi tega sodišča enake posledice kot izostanek opredelitve, torej nedovoljenost revizije (Poročilo o sodni praksi VS RS II/93). V revizijskem postopku namreč ni več mogoče izpeljati postopka po 45. in 108. členu ZPP, ki je predviden le za ukrepanje prvostopenjskega sodišča pri navedeni formalni pomanjkljivosti tožbe. Revizijsko sodišče je že nekajkrat pojasnilo, zakaj to stališče ne posega v nobeno ustavno zajamčeno pravico stranke in zakaj bi prav ukrepanje po 108. členu ZPP na revizijski stopnji povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank (II Ips 346/2006). Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi Up 2089/06 negativno odgovorilo na vprašanje o neskladnosti ZPP z Ustavo, ker ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedene ali neustrezno navedene vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, od njene navedbe pa je odvisna pravica do revizije, ta vrednost določila kasneje.

Ker so torej tožniki v tožbi navedli nediferencirano vrednost spornega predmeta in ker na to nista reagirali niti toženki niti prvostopenjsko sodišče, revizija v tej pravdni zadevi ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP o reviziji in v njej priglašenih stroških odločilo kot v izreku tega sklepa. Odločitev o stroških revizijskega odgovora, ki se ukvarja z vprašanji meritorne utemeljenosti revizije, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.