Appeal dismissed; paternity acknowledgment invalidity is a property dispute, not a status dispute, barring appeal.

Reviziji se zavržeta.

[JEDRO]

V sodni praksi je sprejeto ustaljeno stališče, da gre v sporih zaradi razveljavitve in (po presoji revizijskega sodišča tudi) zaradi ugotovitve ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva za spore, ki ne sodijo v 27. poglavje ZPP o statusnih sporih v zvezi z ugotavljanjem ali izpodbijanjem očetovstva ali materinstva. V teh primerih gre za premoženjskopravne spore iz 1. člena ZPP. Za drugačno stališče ni najti opore niti v ZZZDR, ker ta ne ureja sporov o izpodbijanju danega priznanja očetovstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z delno sodbo ugodilo drugemu tožbenemu zahtevku s tem, da je ugotovilo, da je izjava V. I. o priznanju očetovstva G. G., s katero je mati, D. I. soglašala, nična.

Pritožbeno sodišče je pritožbi drugega toženca in prve toženke ter tretjega toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je drugi toženec vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka (glede na vsebino revizije) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in kršitev zaradi neuporabe tretjega odstavka 408. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da nižji sodišči zadeve nista presojali v smeri možnosti druge sankcije poleg ničnosti, in da izjave prve toženke o otrokovem očetu, ki jo je dala takoj po porodu, ni mogoče šteti za izjavo volje.

Pravočasno revizijo sta iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, vložila tudi prva toženka in tretji toženec. V reviziji navajata, da je odločitev nižjih sodišč o ničnosti izjave o priznanju očetovstva napačna, saj so razlogi o njeni nemoralnosti nesprejemljivi. Prva toženka namreč z danim soglasjem matere k priznanju očetovstva ni zlorabila svoje pravice, hkrati pa je tretji toženec očetovstvo veljavno priznal.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Reviziji nista dovoljeni.

V sodni praksi je sprejeto ustaljeno stališče (prim. zadeve II Ips 138/97, II Ips 383/2003, II Ips 245/2006 in številne druge), da gre v sporih zaradi razveljavitve in (po presoji revizijskega sodišča tudi) zaradi ugotovitve ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva za spore, ki ne sodijo v 27. poglavje ZPP o statusnih sporih v zvezi z ugotavljanjem ali izpodbijanjem očetovstva ali materinstva. V teh primerih gre za premoženjskopravne spore iz 1. člena ZPP. Za drugačno stališče ni najti opore niti v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl.), ker ta ne ureja sporov o izpodbijanju danega priznanja očetovstva.

V sporih premoženjskopravne narave je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) Šdrugi odstavek 367. člena ZPPĆ. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kot je primer v tej zadevi, je odločilna tista vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnik je v tožbi, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, navedel vrednost spornega predmeta v višini 25,04 EUR (prej 6.000 SIT) in te vrednosti v nadaljevanju postopka ni spreminjal. Ker torej vrednost spornega predmeta ne presega meje za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče nedovoljeni reviziji zavrglo (377. člen ZPP).