Appeal rejected because property claim regarding paternity recognition lacked required value declaration and was not appealed.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V tej zadevi so tožniki v tožbi, s katero so uveljavljali (zaradi kasnejše spremembe primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev očetovstva, vrednost spora opredelili z zneskom 2.100.000 SIT. Ta del spora je statusne narave. Ob kasnejši spremembi tožbe in uveljavljanju podrejenega tožbenega zahtevka za ugotovitev o danem priznanju očetovstva pa vrednosti spremenjenega dela tožbe niso opredelili, čeprav gre pri podrejenem tožbenem zahtevku za drugačno dejansko ter pravno podlago in čeprav je to del spora premoženjske narave. Tudi toženec ni nikoli ugovarjal izostanku navedbe vrednosti spremenjenega dela tožbe. Zato ima pasivnost obeh pravdnih strank za posledico, da odločitev obeh sodišč o podrejenem tožbenem zahtevku ni revizijsko izpodbojna.

[OBRAZLOŽITEV]

V zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. se je kot dedič priglasil tudi zapustnikov nezakonski sin B. B. Ker je med postopkom prišlo do spora med oporočnim dedičem in B. B. glede zatrjevanega sorodstvenega razmerja, je zapuščinsko sodišče pravne naslednike med postopkom umrlega B. B. napotilo na pravdo. Dne 15.12.2004 so vložili tožbo zaradi ugotovitve, da je pokojni zapustnik A. A. oče pokojnega B. B. Na naroku 31.3.2005 so tožbo spremenili tako, da so uveljavljali še podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je zapustnik sodno priznal očetovstvo za pokojnega B. B. s sodno odločbo Sreškega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1935 pod P VIII S 16/35.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev očetovstva, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev priznanja očetovstva. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je revizija dovoljena. Pri tem je izhajalo iz revizijsko izpodbijanega dela, torej odločitve obeh sodišč o podrejenem tožbenem zahtevku za ugotovitev o sodnem priznanju očetovstva, saj je bil primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev očetovstva zavrnjen že s prvostopenjsko sodbo, ki je toženec v tem zanj ugodnem delu ni izpodbijal s pritožbo.

Spori zaradi ugotovitve danega priznanja očetovstva tako kot spori za izpodbijanje danega priznanja ne sodijo v 27. poglavje ZPP o statusnih sporih v zvezi z ugotavljanjem ali izpodbijanjem očetovstva ali materinstva (iz drugega odstavka 406. člena ZPP). Po presoji revizijskega sodišča gre v teh primerih za premoženjskopravne spore iz 1. člena ZPP. Za drugačno stališče ni opore niti v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker ta ne ureja sporov o izpodbijanju danega priznanja očetovstva in tudi ne sporov o ugotavljanju, ali je bilo tako priznanje sploh dano. V obravnavani zadevi tudi sam razlog nastanka spora in vložitve tožbe potrjuje njeno premoženjskopravno naravo. V zapuščinskem postopku je prišlo do spora med oporočnim dedičem in zapustnikovim nezakonskim sinom oziroma kasneje njegovimi dediči, ali gre nezakonskemu sinu dedna pravica, ker zapustnikovo očetovstvo ni bilo vpisano v rojstno matično knjigo, vprašanje samega obstoja priznanja in veljavnosti morebitne izjave pa je bilo sporno. Na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča so tožniki vložili tožbo, ki so je kasneje z uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka tudi ustrezno dopolnili. Dedna pravica je pravica premoženjske narave in prav varstvu te pravice je namenjen podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev danega priznanja očetovstva. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je v novejši sodni praksi že ustaljeno stališče o premoženjsko pravni naravi tovrstnih sporov (II Ips 218/94, II Ips 759/94, II Ips 138/97, II Ips 383/2003).

V sporih premoženjskopravne narave je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Pri premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom mora zato tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, ima tudi toženec možnost, da v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ugovarja nenavedbi vrednosti spora. Kadar tožnik proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki pa imajo različno podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

V tej zadevi so tožniki v tožbi, s katero so uveljavljali (zaradi kasnejše spremembe primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev očetovstva, vrednost spora opredelili z zneskom 2.100.000 SIT. Ta del spora je statusne narave. Ob kasnejši spremembi tožbe in uveljavljanju podrejenega tožbenega zahtevka za ugotovitev o danem priznanju očetovstva pa vrednosti spremenjenega dela tožbe niso opredelili, čeprav gre pri podrejenem tožbenem zahtevku za drugačno dejansko in pravno podlago. Tudi toženec ni nikoli ugovarjal izostanku navedbe vrednosti spremenjenega dela tožbe. Zato ima pasivnost obeh pravdnih strank za posledico, da odločitev obeh sodišč o podrejenem tožbenem zahtevku ni revizijsko izpodbojna.

Revizijsko sodišče je o nedovoljeni reviziji na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).