Supreme Court dismisses appeal because joint liability was not explicitly stated, creating only several obligations.

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti izrecno opredeljena v izreku sodbe. Če ni, gre za deljivo obveznost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da morata tožnici plačati denarni znesek 1.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2005 dalje do plačila in pravdne stroške.

Toženca, ki se strinjata, da sta tožnici dolžna plačati 150.000 SIT, sta se pritožila proti odločitvi o plačilu ostalih 1.100.000 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi sta toženca vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodb sodišča prve in druge stopnje, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno predlagata razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče zaradi narave odločitve ne povzema ostalih revizijskih navedb.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami).

Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Tožnica uveljavlja denarni tožbeni zahtevek zoper dva toženca. Izrek pravnomočne sodbe določa, da sta toženca dolžna tožnici plačati prisojeni znesek 1.250.000 SIT, sedaj 5.216,16 EUR, ni pa v njem določeno, da je podana solidarnost dolžnikov pri plačilu prisojenega zneska. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti izrecno opredeljena v izreku sodbe. Kadar denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost, gre za deljivo obveznost. To izhaja iz drugega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list, št. 83/2001 s spremembami), ki za primer, če je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, določa, da se obveznost med dolžniki deli na enake dele(1). Navedeno pomeni, da je po izpodbijani sodbi, s katero je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki toženca zavezuje k plačilu 1.100.000 SIT, vsak izmed tožencev dolžan plačati tožnici 550.000 SIT, sedaj 2.608,08 EUR. Izpodbijani del drugostopenjske sodbe za posameznega toženca torej ne presega zakonske meje za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo tožencev zavrglo (377. člen ZPP) in s tem tudi njun zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na revizijo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, je Vrhovno sodišče tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka zavrnilo (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP) ter odločilo, da tožnica stroške odgovora na revizijo krije sama.

---.---

Op. št. (1): II Ips 522/2001, II Ips 230/2005, II Ips 778/2005.