Appeal dismissed; fixed-term contract termination is declaratory, not constitutive, of employment end.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ugotovitveni sklep o prenehanju PZ, sklenjene za določen čas, je

deklaratorne narave. PZ preneha z iztekom časa, za katerega je

sklenjena.

Če je PZ za določen čas sklenjena nezakonito, lahko delavec

prosto izbira, ali bo zahteval ugotovitev, da je sklenil PZ za

nedoločen čas še v času trajanja PZ, sklenjene za določen čas in

zato postopal skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR, ali pa

bo po prenehanju PZ, sklenjene za določen čas z direktno tožbo na

sodišče skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR zahteval

ugotovitev, da je sklenil PZ za nedoločen čas.

Če delavec še v času trajanja PZ, sklenjene za določen čas

uveljavlja transformacijo, mora skladno s 1. odstavkom 204. člena

ZDR najprej pisno zahtevati odpravo kršitve od delodajalca, sicer

niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne

odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da ugotovitveni sklep

tožene stranke z dne 28.3.2006, ki določa, da z dnem 13.4.2006

tožnici preneha delovno razmerje, nima učinka in se ne izvrši vse

do 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v tem

individualnem delovnem sporu.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo iz vseh razlogov

po določilu 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in

predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani

sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi

ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške postopka.

Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o predlogu za izdajo

začasne odredbe moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS

št. Up-275/97 z dne 16.7.1998 iz katere izhaja, da je začasna

odredba res sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen

pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe po

odločitvi o glavni stvari. Namen začasne odredbe je, da se

začasno uredi sporno pravno razmerje, kar pomeni, da so možne

tudi regulacijske začasne odredbe. Tožena stranka je z izdajo

ugotovitvenega sklepa o tem, da tožnici z dnem 13.4.2006 preneha

delovno razmerje za določen čas, nezakonito odločila, da tožnici

delovno razmerje preneha v nasprotju z določili ZDR. Tako ni

pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitveni sklep

nima nobenih pravnih posledic, saj prav ta enostranski

delodajalčev akt prekinja delovno razmerje sicer vzpostavljeno za

nedoločen čas. Tožnica je zatrjevala tako nastanek

nenadomestljive škode kot samovoljno ravnanje tožene stranke. Po

poteku porodniškega dopusta tožnica ne bo več zavarovanka in tako

ne bo upravičena do pravic, kot jih določa Zakon o starševskem

varstvu in družinskih prejemkih. Sodišče prve stopnje je tudi

zmotno ocenilo, da predlagana začasna odredba ne bi dosegla

namena, ki ga tožnica želi. Tožnica je priglasila pritožbene

stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno in popolno

ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo

materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je v določenih primerih

mogoče izdati tudi t.i. regulacijske začasne odredbe, ki sporno

razmerje začasno uredijo. Tako je začasna odredba sicer sredstvo

zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v

zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Namen izdaje začasne

odredbe ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač

pa je tudi v tem, da začasno uredi sporno razmerje. Terjatve

namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti,

pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve

ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega

postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva

škoda. Gre za t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo.

Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr.

št. Up-275/97 z dne 16.7.1998. Vendar navedeno ni vplivalo na

pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj predlagana začasna

odredba, da je ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 28.3.2006,

ki določa, da z dnem 13.4.2006 tožnici preneha delovno razmerje,

nima nobenih pravdnih posledic in je le deklaratorne narave, kot

je to pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Tako

zadržanje učinkovanja navedenega sklepa, ne bi moglo doseči

namena, ki ga tožnica želi četudi bi sodišče predlogu za izdajo

začasne odredbe ugodilo.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. -

ZIZ) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za

zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno

odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za

verjetno, da terjatev obstoji, ali da bo mu terjatev zoper

dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od

naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej

otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali

nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka

izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih

posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale

upniku.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da tožnica dosedaj še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve,

ki je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe. Iz predloženega

spisa namreč izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri

toženi stranki nepretrgoma vse od 15.10.2001, pri čemer je do

prenehanja delovnega razmerja dne 13.4.2006 sklenila skupaj 43

pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto sestavljalec

oz. sestavljalec I zaradi začasno povečanega obsega dela.

Navedeno po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi bila

verjetnost obstoja terjatve izkazana, v kolikor bi tožnica

pravilno uveljavljala svoje pravice pri delodajalcu oz. v sodnem

postopku.

Poudariti je, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002

- ZDR) v 204. členu ureja postopke uveljavljanja pravic pri

delodajalcu in sodno varstvo in sicer v 1. odst. 204. člena ZDR

določa, da v primeru, če delavec meni, da delodajalec ne

izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od

njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno

zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz., da svoje

obveznosti izpolni, 2. odst. 204. člena ZDR pa določa, da če

delodajalec v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po vročeni pisni

zahtevi delavce, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega

razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od

poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitev s strani

delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. 3.

odst. 204. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti

pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti

delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz.

od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim

delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče je že v večih zadevah zavzelo stališče, da

mora delavec, v kolikor uveljavlja varstvo svojih pravic v času,

ko pogodba o zaposlitvi še ni prenehala, najprej svoj zahtevek

vložiti pri delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. člena

ZDR, in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim

sodiščem - zadeva Pdp 616/2005. Procesna predpostavka za vložitev

tožbe ni podana brez predhodne pisne zahteve delavca pri

delodajalcu, da očitano kršitev odpravi oz. izpolni svojo

obveznost. Iz dosedanjih tožbenih navedb in navedb v predlogu za

začasno odredbo ter predložene listinske dokumentacije namreč

izhaja, da je tožnici po zadnji pogodbi o zaposlitvi trajalo

delovno razmerje od 1.4.2006 do vključno 13.4.2006, navedeno

izhaja tudi iz ugotovitvenega sklepa, ki določa, da tožnici

preneha delovno razmerje dne 13.4.2006. Tožnica pa je tožbo oz.

predlog za izdajo začasne odredbe vložila s priporočeno poštno

pošiljko že dne 12.4.2006, kar pomeni še v času, ko ji delovno

razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo. Pritožbeno sodišče

je tudi v zadevi Pdp 741/2004 zavzelo stališče, da delavec lahko

zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas,

ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v

nasprotju z zakonom in je zaradi poteka časa pogodba tudi že

prenehala, transformacijo delovnega razmerja z direktno tožbo na

podlagi 3. odst. 204. člena ZDR, seveda upoštevaje 30 dnevni

prekluzivni rok za vložitev tožbe. Tožnica bi tako po prenehanju

pogodbe o zaposlitvi lahko vložila neposredno tožbo pred sodiščem

v času 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu

dne 13.4.2006. Tako ima delavec pravico do izbire postopka po 2.

odst. 204. člena ZDR ali po 3. odst. 204. člena ZDR seveda

upoštevaje zakonske pogoje. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče

ugotavlja, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana.

V zvezi s predlagano začasno odredbo pa pritožbeno sodišče enako

kot sodišče prve stopnje pojasnjuje, da ima ugotovitveni sklep o

prenehanju delovnega razmerja le značaj obvestila in je tožnici

delovno razmerje prenehalo že na podlagi izteka roka iz pogodbe o

zaposlitvi za določen čas. Navedeno pomeni, da ugotovitveni sklep

z dne 28.3.2006 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 13.4.2006

nima neposrednih pravnih posledic in je torej le deklaratornega

značaja in le ugotavlja datum prenehanja delovnega razmerja, ki

pa je tožnici prenehalo z iztekom pogodbe za določen čas.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore v zvezi z

nastankom nenadomestljive škode oz. samovolje tožene stranke ne

odgovarja, ker so za rešitev zadeve brezpredmetni, pojasnjuje pa,

da mora v predlogu za izdajo začasne odredbe upnik navesti pravno

podlago na podlagi katere uveljavlja predlog za izdajo začasne

odredbe in jo tudi primerno obrazložiti in predložiti ustrezne

dokaze.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena

ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje

stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku ni

uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165.

člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.