Employment court partially allows appeal, ruling direct judicial review requires prior employer demand first.

Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v 2. odst.

izreka spremeni tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške

postopka.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primerih, če

delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas

zahteva ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen

čas in ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas,

ne zahteva pa ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe (ker

PZ še ni prenehala). Delavec mora takšen zahtevek vložiti najprej

pri delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR, in šele

potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo

tožnice, ki jo je ta vložila dne 14.8.2003, sodišče pa jo je

prejelo dne 18.8.2003. Sklenilo je, da je tožnica dolžna povrniti

toženi stranki stroške postopka v višini 231.243,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), pritožbenemu

sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne

uveljavlja kršitev pogodbe z dne 15.11.2002 oz. določbe 8. čl. te

pogodbe. Na pravico do zaposlitve za nedoločen čas je opozorila

že v svojem dopisu z dne 10.7.2003, in nato 16.7.2003. Bez

podpisa pogodbe (ki jo je podpisala 17.7.2003) sicer ni smela

nadaljevati z delom. Že v tožbi je navajala, da razlogi za

sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne obstajajo.

Zaključek sodišča, da ne uveljavlja kršitve 8. čl. pogodbe o

zaposlitvi z dne 15.11.2003 (pravilno 2002), je v nasprotju z

navedbami v tožbi. Na pravico do sklenitve delovnega razmerja za

nedoločen čas se je sklicevala tudi v povezavi s pogodbo o

zaposlitvi za določen čas do 31.8.2002, upoštevajoč dejstvo, da

je po 31.8.2002 ostala na delu. Meni da sodišče tudi neustrezno

tolmači 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.

42/2002) in da takšno tolmačenje ne ustreza namenu zakona. Že na

pogodbi o zaposlitvi z dne 17.7.2003 je tožnica smiselno navedla,

da so njene pravice kršene. Sicer pa je obveznost tožene stranke,

da z njo sklene delovno razmerje za nedoločen čas, nastala že po

31.8.2002 oz. s podpisom pogodbe z dne 15.11.2002. Izrecno

izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka

in se pri tem sklicuje na 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe

in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

je tožnica podpisala zadnjo (od treh) pogodb o zaposlitvi dne

17.7.2003. Pred podpisom te pogodbe je imela nanjo pripombe, ker

je menila, da ponovno sklepanje delovnega razmerja za določen čas

ni utemeljeno in da za takšno sklenitev delovnega razmerja ne

obstajajo utemeljeni razlogi (glej dopis z dne 16.7.2003 -

priloga A 1). Pogodbo je naslednji dan podpisala, vendar z

navedbo, da jo podpisuje "ker jo moram in da njene pisne pripombe

niso bile upoštevane". Vendar pa tožnica po podpisu te pogodbe od

delodajalca ni pisno zahtevala odpravo kršitev njenih pravic iz

delovnega razmerja, temveč je 14.8.2003 vložila tožbo neposredno

na sodišče. S tožbenim zahtevkom je zahtevala, da se ugotovi, da

je pogodba o zaposlitvi z dne 17.7.2003 sklenjena v nasprotju z

zakonom in da ima s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za

nedoločen čas. Tožbo je vložila na sodišče v roku 30 dni od

podpisa zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, t.j. v času,

ko je šele pričela delati za določen čas po zadnji pogodbi in ne

šele po tem, ko ji je delovno razmerje po zadnji pogodbi

prenehalo. Spor v konkretni zadevi torej ne predstavlja spora o

ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na kar je

pritožbeno sodišče že opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 388/2004 z

dne 9.12.2004. Takrat je izrecno navedlo, da tudi ob ekstenzivni

razlagi 3. odst. 204. čl. ZDR ni mogoče šteti, da ta odstavek

pokriva tudi primere sporov za ugoditev nezakonitosti pogodbe o

zaposlitvi za določen čas in da ZDR ne zagotavlja neposrednega

sodnega varstva v primerih, če delavec takoj po podpisu pogodbe o

zaposlitvi za določen čas in takoj po nastopu delovnega razmerja

za določen čas zahteva ugoditev nezakonitosti pogodbe o

zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugoditev obstoja delovnega

razmerja za nedoločen čas, ne zahteva pa (in takrat še ne more

zahtevati) ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe. Zavzelo je

stališče, da mora delavec takšen zahtevek vložiti najprej pri

delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR, in šele

potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

To je bil tudi pravilen in utemeljen razlog za zavrženje tožbe v

nadaljnem postopku. Pogoji za sodno varstvo namreč ne obstajajo

brez predhodne pisne zahteve delavca delodajalcu, da očitano

kršitev odpravi oz. izpolni svojo obveznost.

Na takšno odločitev ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, češ

da je tožnica v tožbi uveljavljala tudi kršitev 8. čl. pogodbe z

dne 15.11.2002 in da je ostala na delu tudi po poteku prve

pogodbe o zaposlitvi za določen čas (po prvi pogodbi je bilo

delovno razmerje opredeljeno od 1.9.2001 do 31.8.2002, tožnica pa

naj bi ostala na delu brez podpisa nove pogodbe tudi po tem

datumu). Tudi zahteva za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o

zaposlitvi z dne 17.7.20023 zaradi nezakonitosti oz.

nespoštovanja druge pogodbe o zaposlitvi oz. iz razloga, ker naj

bi ostala na delu tudi po poteku časa po prvi pogodbi o

zaposlitvi za določen čas, namreč ne more spremeniti dejstva, da

mora v takšnem primeru delavec uveljavljati najprej varstvo pri

delodajalcu, in šele nato varstvo pred sodiščem. Z drugimi

besedami tudi navedba o nezakonitem prejšnjem delovnem razmerju

za določen čas, oz. da je tožnica ostala na delu tudi po preteku

določenega časa po prvi pogodbi, še ne pomeni, da gre v

konkretnem sporu za spor o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi

pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti

pogodbe o zaposlitvi. Za tak spor bi eventualno lahko šlo šele po

poteku delovnega razmerja tožnice za določen čas po pogodbi o

zaposlitvi z dne 17.7.2003. In šele v takšnem primeru bi tožnica

lahko vložila tožbo neposredno na sodišče v roku 30 dni, ki ga

sodišča v korist delavca razlagajo tako, da začne teči šele od

prenehanja delovnega razmerja za določen čas.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnica

nasprotovala podpisu zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas,

saj je do nasprotovanja očitno prišlo le do podpisa pogodbe z dne

17.7.2003, naknadno pa ni pisno zahtevala (tako kot zahteva 1.

odst. 204. čl. ZPP) od delodajalca, da kršitev odpravi oz. svojo

obveznost izpolni. Tudi njen pripis na pogodbi z dne 17.7.2003

očitno nima te vsebine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper

odločitev v 1. odst. izreka in v tem delu potrdilo izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Pač pa pritožba pravilno uveljavlja zmotno odločitev sodišča prve

stopnje o stroških postopka. Tožnica je poleg ugotovitve

sklenitve pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom zahtevala

tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Konkreten spor torej lahko opredelimo kot spor o obstoju

delovnega razmerja (za nedoločen čas), zaradi česar v tem primeru

velja uporabiti 5. tč. 41. čl. ZDSS-1, ki določa, da delodajalec

krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen če

je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku

zlorabljal procesne pravice). Glede na navedeno je pritožbeno

sodišče v tem delu spremenilo izpodbijani sklep in odločilo, da

stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ker je tožnica s

pritožbo uspela v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče sklenilo

tudi, da sama krije svoje pritožbene stroške, enako pa je

odločilo tudi za stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj

odgovor ni bil potreben in v ničemer ni pripomogel k odločitvi

pritožbenega sodišča (154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP v povezavi s

165. čl. ZPP).