Appeal dismissed; Supreme Court upheld lower court's rejection of membership fee claim due to unconstitutional statutory gap.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je v obrazložitvi citirane odločbe ugotovilo

nasprotje 20. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo,

ker je le prenesel pooblastilo za določanje članarine na zbornico, ne

da bi opredelil kriterije za določitev njene višine in zagotovil

potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila (35. točka

obrazložitve). Iz obrazložitve torej izhaja, da po mnenju Ustavnega

sodišča sicer samo dejstvo, da je določitev višine članarine

prepuščena zborničnim organom, ustavno ni sporna (točka 31.

obrazložitve), vendar bi zakon moral predhodno urediti kriterije za

določitev njene višine. Iz 37. točke obrazložitve citirane odločbe

Ustavnega sodišča, v kateri se sklicuje na 48. člen Zakona o ustavnem

sodišču kot podlago za svojo odločitev, tako izhaja, da je Ustavno

sodišče neskladnost citiranega zakona z Ustavo ugotovilo v posledici

dejstva, da zakon ni uredil vprašanja, ki je na podlagi Ustave

zakonska materija, v posledici česar je podana pravna praznina,

katere ni mogoče zapolniti s podzakonskim predpisom oziroma aktom

same tožeče stranke. Iz navedenih razlogov citirana določba 20. člena

Zakona o gospodarski zbornici, veljavna v spornem obdobju, ne more

biti zadostna podlaga za nastanek obveznosti, ki jo je uveljavljala

tožeča stranka v tem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/03111, z dne

16.4.1998 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ni konkretiziral bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato

je pritožbeno sodišče v tem okviru preizkušalo izpodbijano sodbo

zgolj glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst.

350. člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo članarine

in pripadajoče zakonske zamudne obresti, zapadle 30.6.1997 oziroma

31.10.1997, torej v času veljavnosti 20. člena Zakona o gospodarski

zbornici Slovenije v besedilu, objavljenem v Uradnem listu Republike

Slovenije št. 14/90. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje

materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje v izpodbijani

sodbi, da glede na ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča št.

U-I-290/96, z dne 11.6.1998, s katero je ugotovilo neskladje Zakona o

gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo, tožeči stranki ni mogoče

nuditi pravnega varstva za zahtevek, ki ga je uveljavljala v tem

postopku. Drugačna materialnopravna izhodišča, ki jih ponuja

pritožnik v pritožbi, so po mnenju pritožbenega sodišča pravno

zmotna. Kot je pravilno povzelo v izpodbijani sodbi sodišče prve

stopnje, da je neprostovoljnost članstva tožene stranke pri tožeči

stranki obveznosti plačila članarine naravo prisilne dajatve, katere

se v skladu s 147. členom Ustave smejo določati samo z zakonom.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi citirane odločbe ugotovilo

nasprotje 20. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije z Ustavo,

ker je le prenesel pooblastilo za določanje članarine na zbornico, ne

da bi opredelil kriterije za določitev njene višine in zagotovil

potrebni nadzor nad izvrševanjem tega pooblastila (35. točka

obrazložitve). Iz obrazložitve torej izhaja, da po mnenju Ustavnega

sodišča sicer samo dejstvo, da je določitev višine članarine

prepuščena zborničnim organom, ustavno ni sporna (točka 31.

obrazložitve), vendar bi zakon moral predhodno urediti kriterije za

določitev njene višine. Iz 37. točke obrazložitve citirane odločbe

Ustavnega sodišča, v kateri se sklicuje na 48. člen Zakona o ustavnem

sodišču kot podlago za svojo odločitev, tako izhaja, da je Ustavno

sodišče neskladnost citiranega zakona z Ustavo ugotovilo v posledici

dejstva, da zakon ni uredil vprašanja, ki je na podlagi Ustave

zakonska materija, v posledici česar je podana pravna praznina,

katere ni mogoče zapolniti s podzakonskim predpisom oziroma aktom

same tožeče stranke. Iz navedenih razlogov citirana določba 20. člena

Zakona o gospodarski zbornici, veljavna v spornem obdobju, ne more

biti zadostna podlaga za nastanek obveznosti, ki jo je uveljavljala

tožeča stranka v tem postopku.

Navedeni razlogi torej ne dajejo podpore pritožbenim trditvam tožeče

stranke, ki se sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava

sodišča prve stopnje, češ da ni upoštevalo, da ustavno sodišče s

citirano odločbo Zakona o gospodarski zbornici ni razveljavilo,

temveč je bil zakonodajalcu zgolj določen rok za odpravo

protiustavnosti. Kot rečeno, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost

z Ustavo v delu, kjer zakon vprašanja, ki bi jih moral, ni urejal.

Nerazveljavitev zakona zaradi ugotovljene neskladnosti z Ustavo pa ne

omogoča njegove uporabe na ta način, da bi dajal pravno varstvo

zahtevku tožeče stranke, ki temelji na podlagi, ki bi kot zakonska

materija morala biti urejena v zakonu, pa jo je uredila sama tožeča

stranka.

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na drugačna naziranja, ki naj bi

jih glede istega pravnega vprašanja zavzelo drugo sodišče v

istovrstnih sporih. Pri tem pa pritožbeno sodišče smatra, da zgolj s

sklicevanjem na posamezne drugačne odločitve ni mogoče utemeljevati,

da gre v primeru materialnopravne razlage, ki jo je zavzelo sodišče

prve stopnje za samovoljni odstop od sodne prakse, ki ni dopusten.

Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da je glede obravnavanega

vprašanja samo že zavzelo v večih primerih enako materialnopravno

stališče, kot v izpodbijani sodbi zavzelo (glej odločbe I Cpg

618/2002 in I Cpg 945/2003).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zatrjuje, da je sodišče

odločalo mimo ugovornih trditev tožene stranke. Razlogi, zaradi

katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, izhajajo

iz vprašanja pravilne uporabe materialnega prava glede podlage

tožbenega zahtevka. V tem delu sodišče ni vezano na morebitno

trditveno podlago strank v postopku. Ker je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala podlage tožbenemu zahtevku,

je neupravičen tudi očitek pritožnika, da se sodišče ni ukvarjalo z

ugotavljanjem ali so bili posamezni sklepi tožeče stranke kot podlaga

za obračun članarine tožene stranke, objavljeni v Uradnem listu.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega

stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.