Court allows appeal against compulsory chamber fee ruling, ruling it unconstitutional due to lack of statutory basis.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni:

1)v 1. tč. izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 98/005548 z dne 30.6.1998

-v 1. tč. izreka tega sklepa tudi v delu, v katerem je bilo toženi

stranki naloženo plačilo 31.002,60 SIT z zamudnimi obrestmi po

obrestni meri, predpisani v zakonu, od 22.6.1998 do plačila in

-v 3. tč. izreka tega sklepa ter

se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

2)v 3. tč. izreka tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za

povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.

Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne

šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država,

zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne

27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99,

Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel

pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne

da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter

nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi

48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z

Ustavo.

In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno

dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te

obveznosti, gre za pravno praznino.

Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in

3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe

ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni

razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne bi

veljala za odločbo ustavnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno,

da je določen zakon v neskladju z zakonom. In ker so sodniki pri

sojenju vezani (najprej) na ustavo (prim. 156. čl. ustave), ne smejo

svoje sodbe opreti na zakon, za katerega je ustavno sodišče

ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (prim. sodbo VSS Ru 30/93), če

bi se pri tem razlogi sodišča morali opreti na izhodišča, ki so po

presoji ustavnega sodišča nesprejemljiva z ustavnega gledišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi v 1. tč izreka v višini, razvidni iz izreka te sodbe, in 3.

točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj

izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v

novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na morebitnem

prostovoljnem članstvu tožeče stranke v območni obrtni zbornici. Iz

trditev zato smiselno sledi, da je zahtevek utemeljevala na članstvu

tožene stranke, ki je nastopilo po sili zakona samega.

Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče ugotovilo, da

je tožena stranka član tožeče stranke po sili zakona. Obrtni zakon (v

nadaljevanju ObrZ) namreč predpisuje obvezno združevanje tudi v

območno obrtno zbornico za pravne in fizične osebe, ki opravljajo

pridobitno dejavnost v RS na obrtni način, obrti podoben način ali

domačo oziroma umetno obrt glede na sedež obrata oziroma firme (31.

čl. ObrZ). Na tej podlagi je bila zato obračunana vtoževana

članarina, kot to sledi iz predloženih računov (priloge A 1 do A 8).

Omenjeni računi se v obrazložitvi sklicujejo prav na 31. čl. ObrZ.

Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče

zato izhajalo iz predpostavke, da tožena stranka ni postala članica

območne Obrtne zbornice na podlagi pristopa, to je prostovoljno. Za

toženo stranko ima zato vtoževano plačilo zgolj naravo javne

(prisilne) dajatve.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.

Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne

šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država,

zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne

27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99,

Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel

pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne

da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter

nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi

48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z

Ustavo (prim. 4. tč. izreka odločbe US U-I-90/99-30 z dne 6.3.2003 in

29. ter 30. tč. obrazložitve te odločbe, Ur.l. RS 31/2003).

Ustavno sodišče je sicer v 3. tč. že citirane odločbe presodilo, da

2. odst. 39. čl. ObrZ ni v neskladju z ustavo. Kot sledi iz 26. tč.

obrazložitve, je ustavno sodišče odločilo tako, ker je bila obrtna

zbornica ustanovljena kot oseba javnega prava in ji je bila obenem

podeljena določena stopnja statutarne avtonomije (33. in 38. čl.

ObrZ), zato zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine

zakonodajalec prepustil zborničnim organom tudi v primeru obveznega

članstva, to določilo ustavno naj ne bi bilo sporno.