Court dismisses appeal on easement enforcement, ruling removal of encroachments requires execution under ZIZ Art. 225, not fines.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odstranitev tlakovcev in cipres ni dejanje, ki ga namesto dolžnikov

ne bi mogel opraviti kdo drug, zato je treba izvršbo opraviti po 225.

čl. ZIZ, ne pa z izrekanjem denarne kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog, naj dolžnikom

naloži v dodatnem tridnevnem roku opustiti vsakršno poseganje v

lastninsko pravico upnika na parc.št. X k.o. Suha, zlasti vsakršno

hojo in vožnjo po zemljišču in odstraniti tlakovce in ciprese s

parcel meje med parcelo št. X in stavbno parcelo Y ter parcelo št.

XY, vse k.o. Suha, ker bodo morali sicer dolžniki za vsak dan zamude

od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti upniku plačati

vsak 30.000,00 SIT denarne kazni dnevno; postopek je ustavilo in

odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Upnik s svojo pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti.

Uveljavlja se pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju

ZPP). Navaja, da je materialno pravo sodišče prve stopnje uporabilo

napačno, saj pripada služnostna pravica hoje in vožnje preko upnikove

parcele št. X k.o. Suha samo lastnikoma gospodujočega zemljišča

M. L. in V. L., teh upravičenj pa nimata T. L. in D. L., ki pot

uporabljata. Neutemeljena je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za

določitev sodnih penalov za odstranitev tlakovcev in cipres, saj

sodba o ugotovitvi služnosti ne odpravlja obveznosti dolžnikov, da

morajo z upnikovega zemljišča odstraniti tlakovce in ciprese s

parcelne meje. Poleg tega pa dolžniki dnevno izvajajo razna nova

posestna dejanja na upnikovem zemljišču zgolj iz nagajitvosti; tako

hodijo in vozijo po celem upnikovem zemljišču in ne samo po obstoječi

služnosti poti, širijo, nasipajo in utrjujejo služnostno pot, čemur

upnik nasprotuje in vztraja na opustitvi širitve, nasipanja in

utrjevanja služnostne poti in na odstranitvi tlakovcev in cipres.

Ciprese so se zaradi poteka časa tako razrasle, da s koreninami in

vejami segajo na upnikovo zemljišče in ga vznemirjajo v njegovi

lastninski pravici. Na njegovi parceli delajo senco in ovirajo rast

trave po celi dolžini parcelne meje. Upnik zahteva, da morajo

dolžniki ciprese odstraniti in jih posaditi tako daleč stran od meje,

da jih bodo lahko vzdrževali, ne da bi pri tem hodili po upnikovem

zemljišču. Končno upnik zahteva povrnitev vseh priglašenih stroškov

postopka, v nadaljevanju pa bo zahteval tudi plačilo odškodnine

zaradi nestrokovnega dela sodišča in nerazumno dolgega reševanja

predloga.

Dolžniki s svojo pritožbo izpodbijajo le odločitev o stroških

postopka. Grajajo presojo sodišča prve stopnje, da v času vložitve

predloga niso obstajali razlogi za njegovo zavrnitev. Poudarjajo, da

je služnost hoje in vožnje v breme upnikove parcele obstajala že v

času vložitve predloga za določitev sodnih penalov, sodba glede

služnosti, ki je postala pravnomočna kasneje, pa je zgolj

ugotovitvena. Ker je torej v času vložitve predloga služnostna

pravica obstajala, ne drži, da takrat ni bilo razloga za zavrnitev

predloga. Ta je bil torej že v začetku neutemeljen, zato so vsi

stroški, ki so v postopku nastali, nepotrebni oziroma jih je upnik

dolžniku povzročil neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. K pritožbi upnika:

Predlog, kakršnega je podal upnik, temelji na določbah 226. člena

Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spremembami,

v nadaljevanju ZIZ). Izvršilni naslov namreč predstavlja sodba, s

katero je dolžnikom prepovedano na kakršenkoli način, zlasti pa s

hojo in vožnjo, posegati v upnikovo lastninsko pravico na parc.št.

X k.o. Suha. S sodbo je torej dolžnikom zapovedana opustitev, ki jo

morajo storiti sami in je ne more namesto njih storiti nihče drug. V

primerih, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne

more namesto njega storiti nihče drug, mu sodišče določi s sklepom o

izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. S sklepom o izvršbi

izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem

roku ne bo izpolnil obveznosti; fizični osebi izreče denarno kazen

največ do 1.000.000,00 SIT, pravni osebi in podjetniku paa do

50.000.000,00 SIT (1. in 2. odstavek prej citiranega člena ZIZ).

Sodišče na tak način izvršbo opravi tudi tedaj, kadar ravna dolžnik v

nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti (1. odstavek

227. člena ZIZ). Ne glede na to, da je bil v postopku, pričenši s

predlogom upnika, uporabljan termin sodni penali, ne more biti

nobenega dvoma, da je upnik predlagal sklep o izvršbi, s katerim bi

sodišče dolžnikom dalo na razpolago primeren rok za opustitev vseh

dejanj, ki so jim s pravnomočno sodbo prepovedana, za primer kršitve

te prepovedi pa bi jim izreklo denarno kazen v višini 30.000,00 SIT

vsakemu za vsak dan zamude.

Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, takšen način izvršbe pride v poštev

le za dejanja oziroma opustitve, ki jih lahko opravi le dolžnik.

Odstranitev tlakovcev in cipres gotovo ni dejanje, ki ga na mesto

dolžnikov ne bi mogel opraviti kdo drug, na kar je to pritožbeno

sodišče opozorilo že v svojem sklepu z dne 12.3.2004. Zato je

zavrnitev predloga v tem delu materialnopravno pravilna iz pravkar

navedenega razloga. Upnik, ki pri odstranitvi tlakovcev in cipres, v

kolikor segajo na njegovo zemljišče še vedno vztraja, ima glede tega

v rokah izvršilni naslov, in bo izvršbo lahko predlagal po določbah

225. člena ZIZ: na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora

dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, se izvršba

opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške

zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (1. odstavek citiranega

člena ZIZ).

Upnik je zahteval tudi, da morajo dolžniki opustiti vsak poseg v

njegovo parcelo št. X k.o. Suha, predvsem pa hojo in vožnjo. Sodišče

prve stopnje je z ogledom ugotovilo, da se njegov predlog nanaša na

nasuto oziroma utrjeno pot, ki poteka po upnikovi parceli približno

dva metra od meje med parcelo upnika in Lužnikovih. Ugotovilo je

tudi, da Lužnikovi druge možnosti dostopa do svoje nepremičnine

nimajo. Vse do vložitve obravnavane pritožbe upnik ni trdil, da bi

dolžniki razen po prej opisani poti, za katero je bilo s pravnomočno

sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne X, opr.št. P 238/99

ugotovljeno, da pripada na njej služnostna pravica hoje in vožnje z

vsemi vozili v korist parc. št. XY in Y k.o. Suha, hodiliin vozili še

kje drugje. Pritožbene trditve, da dolžniki hodijo in vozijo po celem

upnikovem zemljišču in ne samo po obstoječi služnostni poti ter da

širijo, nasipajo in utrjujejo služnostno pot, zato predstavljajo

nedovoljeno novoto (2. odstavek 334. člena ZPP), ki na odločitev o

pravilnost oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa zato ni mogla

vplivati. Toda če te pritožbene trditve držijo (če je torej res, da

dolžniki za hojo in vožnjo uporabljajo tudi upnikovo zemljišče izven

trase služnostne poti ali če pot nedovoljeno širijo), jih je treba

opozoriti, da je to v nasprotju s pravnomočno sodbo, s katero jim je

prepovedano posegati v lastninsko pravico upnika na parc.št. X k.o.

Suha; izjema je le tisti del navedene parcele, na katerem leži trasa

služnostne poti, saj je v tem delu postala sodba, ki predstavlja

izvršilni naslov, zaradi pravnomočne sodbe o ugotovitvi obstoja

služnostne pravice opsoletna. Služnost, ki obremenjuje upnikovo

parcelo, pa je bila ustanovljena v korist parc.št. X in Y k.o. Suha,

ki sta last M. L. in V. L., vsakega do 1/2, ne pa v korist obeh

imenovanih (gre za stvarno in ne osebno služnost), zato je

materialnopravno zmotna pritožbena trditev upnika, da bi smela pot

uporabljati samo M. in V. L., ne pa tudi T. L. in D. L., ki nista

lastnika prej navedenih (gospodujočih) zemljišč.

II. K pritožbi dolžnikov:

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Res

je, da je služnostna pravica obstajala že prej, predno je upnik

vložil predlog za izvršbo. Vendar pa je presoja sodišča prve stopnje,

da je bil v času vložitve predlog utemeljen, pravilna: dolžniki so

namreč prezrli, da je upnik razpolagal s pravnomočno sodbo, s katero

jim je bilo ne glede na obstoj služnostne pravice (ki je nastala po

samem zakonu na podlagi priposestvovanja in ne šele s sodbo, s katero

je bila zgolj ugotovljena) pravico hoje in voženj po sporni poti

prepovedovala. To pravnomočno sodbo pa so bili dolžniki ne glede na

to, da je bila v nasprotju z kasneje ugotovljeno služnostno pravico,

spoštovati vse do takrat, ko je bil obstoj služnostne pravice

pravnomočno ugotovljen. Pravnomočna sodba namreč zavezuje tako

stranke kot sodišče celo v primeru, če je nezakonita; izvršilno

sodišče zato ni moglo upoštevati njihovega ugovora, da izvršilni

naslov predstavlja zamudna sodba, ki je bila izdana zaradi pasivnosti

enega od tožencev. Zato sodišče druge stopnje meni, da je treba glede

na vse okoliščine v konkretnem primeru o stroških odločiti na

podlagi določb 2. odstavka 154. člena ZPP, po katerih lahko sodišče

glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške

postopka.

III. O stroških pritožbenega postopka:

Nobena od strank s svojo pritožbo ni uspela, zaradi česar ni

upravičena do stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena

v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).