Slovenian Supreme Court rejects appeal where separate contract claims fall below threshold for each individually.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal, ruling that the appeal was inadmissible because the individual claims based on separate contracts did not meet the monetary threshold. The court determined that since the two main claims relied on distinct credit agreements rather than a single factual basis, the appeal threshold had to be assessed for each claim separately. Consequently, both individual claims were found to be below the required value, rendering the entire appeal inadmissible.
Legislator headnote
AI generated490. člen ZPP; 377. člen ZPP; Če se zahtevki temeljijo na različnih pogodbah, se vrednost spornega predmeta določi posebej za vsak zahtevek, kar lahko povzroči, da je revizija nedopustna, če posamezni znesek ne presega zakonske meje.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.
[JEDRO]
Če stranka uveljavlja več zahtevkov z eno tožbeno zahtevo, se odloči o dovoljenosti revizije glede na vsoto le, če se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če se ne, se odloči o dovoljenosti revizije za vsak zahtevek posebej.
Če zahtevka temeljita na dveh različnih pogodbah, njuno dejansko stanje ni enako.
Če je tožbeni zahtevek postavljen v tujem denarju, se za preračun glede vrednosti z revizijo izpodbijanega dela pritožbene sodbe uporabi tečaj ob vložitvi tožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožeča stranka je dne 10. 4. 2002 s tožbo zahtevala plačilo 39.346,40 EUR v tolarski protivrednosti in zamudne obresti. V tožbeni zahtevi so bili upoštevani naslednji zahtevki: dva glavnična zahtevka v višini 103.000,00 ATS in 250.000,00 ATS in obrestni zahtevki od glavničnih zahtevkov. Pravna temelja za oba zahtevka zoper prvega toženca sta kreditni pogodbi, ki ju je sklenil prvi toženec, M. J. s. p.,.. Prva kreditna pogodba je bila sklenjena za nakup avtomobila za prevoz 11. 12. 1995, in druga za nakup tovornjaka 3. 12. 1996. Pravni temelj za zahtevka zoper drugo toženko sta bili poroštveni pogodbi z dne 15. 12. 1995 in 9. 12. 1996, ki ju je sklenila druga toženka s tožečo stranko kot porok za izpolnitev obveznosti prvega toženca iz prve in druge kreditne pogodbe. Zahtevka zoper drugo toženko sta bila po vrednosti spornega predmeta enaka kot zoper prvega toženca.
2. Revizija ni dovoljena (490. člen ZPP) in se zavrže (377. člen ZPP).
3. V gospodarskih sporih je dovoljena revizija le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5.000.000,00 SIT. Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta se obresti ne upoštevajo, razen če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Ker so se obrestni zahtevki uveljavljali skupaj z glavničnim zahtevkom, so bili torej zgolj stranski zahtevki. Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta se v predloženem primeru torej ne upoštevajo.
4. Če tožeča stranka uveljavljala več zahtevkov, se odloči o dovoljenosti revizije glede na vsoto zahtevkov le, če se opirajo na isto dejansko in pravno podlago (prvi odstavek 41. člena in prvi odstavek 39. člena ZPP). Takšna je tudi stalna in obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki obsega nekaj desetin odločb (prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča z opr. št. III Ips 114/2001, III Ips 2/2002, III Ips 11/2002, III Ips 3/2003, III Ips 109/2004, III Ips 12/2005 in III Ips 32/2005). Oba zahtevka prvega toženca nimata enake dejanske podlage, saj temeljita na dveh različnih pogodbah, sklenjenih v razmiku približno leta dni in glede različnih zneskov (primerjaj razloge v navedenih sodnih odločbah, zlasti na primer razloge sklepa Vrhovnega sodišča z opr. št. III Ips 12/2005). Smiselno isto velja tudi za zahtevka zoper drugo toženko iz poroštvenih pogodb. Ker glavnična zahtevka nimata enake dejanske podlage, se odloča o dovoljenosti revizije za vsak zahtevek posebej.
5. Če je zahtevek postavljen v tujem denarju, se za preračun glede vrednosti izpodbijanega dela uporabi tečaj na dan vložitve tožbe (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP). Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej odločbe z opr. št. III Ips 76/2001, III Ips 21/2002, II Ips 70/2002, II Ips 545/2002 in III Ips 128/2004).
6. Preračun ATS v euro se je opravil po tečaju, opredeljenem v Uredbi (ES) št. 2866/98 sveta z dne 31. decembra 1998 o tečajih za preračun med eurom in valutami držav članic, ki uvajajo euro (Ur. l. EU št. L 359/1998, str. 1). Tečaj je znašal 13,7603 ATS za 1 euro. Glavnična zahtevka sta po preračunu znašala 7.485,30 EUR in 18.168,21 EUR.
7. Na dan vložitve tožbe je po podatkih Banke Slovenije znašal srednji tečaj eura 224,45 SIT za 1 EUR. Vrednost spornega predmeta zahtevkov na plačilo glavnice in iz poroštva, ki sta v dejanskem oziru povezana s pogodbo z dne 11. 12. 1995, znaša 1.680.075,60 SIT; vrednost spornega predmeta obeh zahtevkov, ki sta povezana s pogodbo z dne 3. 12. 1996, znaša 4.077.854,73 SIT. Glede na prenizko vrednost spornega predmeta pri obeh zahtevkih, je revizija nedopustna v celoti.
8. Vložitev odgovora na revizijo, ki jo je treba ob ustaljeni sodni praksi zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta zavreči, ni potrebna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).