Supreme Court rejects appeal when multiple claims with different legal bases fail individual value thresholds.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's appeal against a second-instance judgment confirming a first-instance payment order totaling over 5.2 million SIT. Although the total claim exceeded the statutory threshold for appeal, the court held that each of the four distinct claims must be evaluated separately based on its own legal and factual basis. Consequently, since no individual claim met the minimum value requirement for an appeal under the Civil Procedure Act, the entire appeal was inadmissible.
Legislator headnote
AI generated41. člen ZPP; 490. člen ZPP: When a party asserts multiple claims with different factual and legal grounds against the same defendant, the right to appeal is determined individually for each claim rather than by the aggregate sum of all claims.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Če tožeča stranka izterjuje več terjatev in imajo terjatve različno dejansko in pravno podlago, se dovoljenost revizije ne določi po seštevku terjatev, temveč se presodi za vsako terjatev posebej.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 5.204.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1995 naprej do plačila.
Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.
Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.
Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.
Revizija ni dovoljena.
V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT. Če tožeča stranka uveljavlja zoper isto toženo stranko več zahtevkov, se vrednost spornega predmeta tudi za ugotovitev pravice do revizije ugotavlja po 41. členu ZPP.
Tožeča stranka je izterjevala štiri različne terjatve in sicer zaradi vnovčitve dela garancije v višini 4.389.696,00 SIT, kapitalizirane zamudne obresti od tega zneska za čas od 8.6.1995 do 10.7.1995 v višini 114.279,30 SIT in dve obračunani proviziji po garancijskih pogodbah v višini 516.805,66 SIT in 183.759,06 SIT. Vsota teh terjatev znaša 5.204.540,00 SIT. Tožeča stranka torej zahteva poplačilo terjatev, ki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Po tem zakonskem določilu pa tožena stranka nima revizije glede nobenega posameznega zahtevka. Najvišji znesek, ki je bil predmet posameznega zahtevka, je namreč 4.389.696,00 SIT. Glede na 490. člen ZPP pa je za upravičenost do revizije tudi to premalo.
Ker je vrednost spornega predmeta pri posameznem zahtevku nižja od tiste, določene v 490. členu ZPP, revizija po določbi 2. odstavka 374. člena ZPP ni dovoljena glede nobenega od zahtevkov. Revizijsko sodišče jo je zato na temelju določbe 377. člena ZPP zavrglo.