Supreme Court dismisses request for protection of legality against detention order under EU arrest warrant law.

Zahteva zagovornika zahtevane osebe K.P. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga po ZSKZDČEU ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper privedenega K.P., državljana Romunije in Madžarske, na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor v zvezi z izdanim Evropskim nalogom za prijetje in predajo (v nadaljevanju „nalog“), ki ga je izdalo Sodišče Calarasi v Romuniji zaradi izvršitve triletne kazni zapora, izrečene s kazensko sodbo za kazniva dejanja goljufije, materialne potvorbe v uradnih spisih in uporabe ponaredka po Kazenskem zakoniku Romunije. Zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrže kot nedovoljeno, saj postopek po nalogu ni kazenski postopek.

Zagovornik se v izjavi ne strinja s stališčem vrhovnega državnega tožilca in ostaja pri razlagi zakona, da se v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi tudi v tem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Pravna podlaga za odreditev pripora v predmetni zadevi je Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU, Uradni list RS, št. 102/2007, ki se je začel uporabljati 24. 2. 2008). Zakon ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije (EU). Z uveljavitvijo tega zakona je prenehal veljati Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP, Uradni list RS, št. 37/2004), ki je doslej urejal postopek prijetja in predaje obdolžencev in obsojencev na podlagi evropskega naloga.

Primerjava zakonske ureditve postopka prijetja in predaje na podlagi naloga v omenjenih zakonih pokaže, da se oba zakona v bistvenem ne razlikujeta. V obeh je za uspešno izvedbo postopka za prijetje in predajo predvidena in podrobneje urejena tudi odreditev in podaljšanje pripora, določena je stvarna in krajevna pristojnost sodišč, ki o tem odločajo, predvideno je tudi pravno sredstvo (pritožba), o katerem odloča zunaj obravnavni senat oziroma višje sodišče. Izrednih pravnih sredstev zakona ne predvidevata. V obeh je tudi določeno, da se glede vprašanj, ki v zakonu niso posebej urejena (med drugim) smiselno uporabljajo tudi določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri odločanju o pripornih zadevah na podlagi ZENPP že v nekaj svojih odločbah (npr. I Ips 123/2005, I Ips 307/2005, I Ips 354/2005, I Ips 287/2005) sprejelo stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga (22. člen) ni dovoljena. Razloge (ki jih je mogoče smiselno upoštevati tudi v predmetni zadevi), je mogoče strnjeno povzeti v naslednjih ugotovitvah.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev (materialnega in procesnega) zakona in zagotovitvi enotne uporabe zakona v državi. Vložiti jo je mogoče le po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo. Zgolj izjemoma (četrti odstavek 420. člena ZKP) je mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti v primerih odreditve oziroma podaljšanja pripora, naštetih v zakonu. Postopek prijetja in predaje na podlagi naloga je poseben postopek in je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek pripora (vključno s pravnimi sredstvi) je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno, in le izjemoma predvideva smiselno uporabo ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Glede na navedeno po mnenju Vrhovnega sodišča tudi v zvezi z razlago določb 23. člena ZSKZDČEU ni razlogov za spremembo stališča, po katerem (tudi) zoper odločbo o priporu, ki je odrejen po določbah tega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zato je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrglo.