Supreme Court dismisses request for legal protection against arrest warrant issued under European Arrest Warrant framework.

Zahteva zagovornika zahtevane osebe R.B. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zoper pripor, ki je odrejen po ZENPP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper zahtevano osebo R.B., državljana Republike Turčije in Kraljevine Nizozemske, zaradi nevarnosti, da bo pobegnil, na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP, ki ga je dne 20.9.2005 odredilo Državno tožilstvo v Stuttgartu (v zvezi s sklepom Občinskega sodišča Stuttgart z dne 15.8.2005, o odreditvi preiskovalnega pripora zoper R.B. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja in poskusa enakega kaznivega dejanja po uvodoma navedenih določbah nemškega Kazenskega zakonika), odrejen pripor do predaje pravosodnim organom Zvezne Republike Nemčije.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik zahtevane osebe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper zahtevano osebo odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena ter da jo bo treba zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbah 4. v zvezi s 1. odstavkom 420. člena ZKP se sme zoper sklep o odreditvi pripora, iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka iste zakonske določbe, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v roku 8 dni, odkar je zahtevana oseba prejela pravnomočni sklep o odreditvi pripora.

V obravnavani zadevi je bil na zahtevo nemških pravosodnih organov pripor zoper R.B. odrejen na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP).

Za postopek prijetja, predaje in prevoza zahtevanih oseb med državami članicami Evropske unije (EU) se v takih primerih uporablja ZENPP. Določbe ZKP se v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZENPP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena.

ZENPP v 22. členu določno in popolno ureja odreditev pripora v postopku izvrševanja evropskega naloga: preiskovalnega sodnika kot stvarno pristojni organ, ki po uradni dolžnosti, ali po odločbi odreditvenega pravosodnega organa, ali na predlog pristojnega državnega tožilca, odloči o priporu, o pripornem razlogu, postopku na prvi in drugi stopnji, pravnih sredstvih, podaljšanju in najdaljšem trajanju pripora ter o upravičencih in roku za vložitev pritožbe ter o sodišču, ki je stvarno pristojno o njej odločiti. Le glede vprašanja, ali naj se odredi pripor ali pa kakšen drugi milejši ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe, 1. odstavek 22. člena ZENPP napotuje na smiselno uporabo določb ZKP.

ZENPP ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora po tem zakonu in glede teh pravnih sredstev ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Pristojnost Vrhovnega sodišča je v ZENPP predpisana le v 1. in 2. odstavku 24. člena, ki zadeva odločanje v primerih, ko je zoper isto zahtevano osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici EU in tretji državi. Odreditev pripora po ZENPP tudi ne nasprotuje 25. členu Ustave, ki zahtevani osebi v takem primeru zagotavlja pravico do učinkovite pritožbe. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zoper pripor, ki je odrejen po ZENPP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Enako razlago je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sklepih z dne 19.5.2005, opr. št. I Ips 123/2005 in z dne 6.10.2005, opr. št. I Ips 287/2005.

Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.