Administrative court dismisses appeal as parking sign approval is merely traffic signalization, not an administrative act affecting individual rights.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Postavitev prometne signalizacije je namenjena zgolj označitvi prometne ureditve, ki velja za cesto in njen odsek, kot je določena v občinskem aktu (torej splošnem aktu, ki je na enak način naslovljen na vse udeležence v prometu), in sama po sebi nima narave upravnega odločanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Občinska uprava Občine Medvode (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za označitev dveh parkirnih mest na ... ulici, na zemljiščih parc. št. 1280/1 in 481/2, obe k.o. ... (1. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 29. 6. 2018 zaprosil za izdajo soglasja za označitev dveh parkirnih mest na navedenih zemljiščih, ki v naravi predstavljata javno pot, kategorizirano z oznako JP ... ulica. Navaja, da označitev dveh parkirnih mest na javni cesti ne bi bilo v skladu z 42. členom Odloka o občinskih cestah v Občini Medvode (Uradni list RS št. 127/03). Vpogledala pa je tudi v gradbeno dovoljenje, dne 30. 1. 2014 izdano tožniku za prizidavo, nadzidavo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti iz enostanovanjskega v dvostanovanjski gostinski objekt, in ugotovila, da ima tožnik na gradbeni parceli urejenih 10 parkirnih mest in ni razvidno, da bi bil del javne poti tudi del gradbene parcele. Prav tako iz arhiva Občine Medvode ne izhaja, da bi bila za predmetna zemljišča sklenjena najemna pogodba, ki bi dovoljevala parkiranje vozil na javni poti.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Med drugim pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da Občina Medvode s tožnikom nikoli ni sklenila najemne ali zakupne pogodbe za uporabo predmetnega zemljišča, niti mu ni izdala soglasja. Pritrjuje pa tudi prvostopenjskemu organu, da bi ugoditev tožnikovi zahtevi predstavljalo trajno zasedbo javne ceste in oviro za javni promet.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, na katero materialno pravno podlago je toženka oprla svojo odločitev. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ni mogoče razbrati, kakšni naj bi bili konkretni kriteriji oz. pogoji, ki bi jih moral tožnik izpolnjevati za izdajo soglasja, kar izkazuje, da je toženka sama arbitrarno določila pravila in pogoje. V zvezi s pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa pa je pravočasno podal tudi dokazni predlog, in sicer strokovno mnenje izvedenca, iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da parkirni mesti ne otežujeta in ne ovirata dostopa do ... ulice oz. ne zasedata javne ceste. Do tega vprašanja se drugostopenjski organ ni niti z besedo opredelil, zaradi česar odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Povzema ugotovitve iz priloženega strokovnega mnenja sodnega izvedenca z dne 10. 10. 2018, iz katerega izhaja, da parkirni mesti ne ovirata varnega odvijanja prometa. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in poudarja, da soglasja za obremenitev občinske ceste ni izdala in ga tudi ne namerava izdati. Pojasnjuje, da je tožnik lastnik nepremičnine, na kateri lahko uredi dodatna parkirišča, če jih potrebuje, in se sklicuje na 4. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki določa, da je prepovedana uporaba javne ceste, s katero se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej. Pojasnjuje, da je toženka v odločbah navedla predpise, na katere se sklicuje, v dokaznem postopku pa tudi po uradni dolžnosti pridobila dokumentacijo. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da se odločb ne da preizkusiti. Glede mnenja izvedenca prometne stroke pa toženka navaja, da ga je tožnik poslal 12. 10. 2018, torej po tem, ko je organ izdal odločbo, zato se do njega ni mogel opredeliti. Poleg tega tudi meni, da ne bi vplival na drugačno odločitev o zadevi, saj izvedenec ni upošteval predpisov o javnih cestah ter določb o razpolaganju s stvarnim premoženjem občine.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno samo zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

8. V obravnavnem primeru je sporna odločitev o tožnikovi vlogi za označitev dveh parkirnih mest.

9. Označba parkirnih mest na občinski poti pomeni vrsto vrsto prometne signalizacije (horizontalna signalizacija), ki označuje prometno ureditev na njej (peti odstavek 100. člena ZCes-1). Navedeno pomeni, da je prometna signalizacija namenjena označitvi prometne ureditve, ki velja za posamezno cesto ali njen odsek. Povedano drugače, postavitev prometne signalizacije je namenjena zgolj označitvi prometne ureditve, ki velja za cesto in njen odsek, kot je določena v občinskem aktu (torej splošnem aktu, ki je na enak način naslovljen na vse udeležence v prometu), in sama po sebi nima narave upravnega odločanja 1 .

10. Ker je torej postavitev prometne signalizacije vedno namenjena le udejanjanju predhodno sprejete prometne ureditve na posamezni cesti ali njenem odseku, odločitev občinske uprave iz petega odstavka 100. člena ZCes-1 nima narave upravnega odločanja, to je odločitve o pravici ali pravni koristi posameznika. Postavitev oz. označitev prometne signalizacije, ne da bi bile za to podana podlaga v občinskem aktu, zato ne bi bila zakonita. Poleg tega pa je kakršankoli prometna signalizacija, s katero se določi prometni režim na določenem odseku javne ceste, vedno naslovljen na vse udeležence v prometu, zato ne gre za odločanje o pravici posameznika.

11. Akta (odločbe) o postavitvi in označitvi prometne signalizacije zato ni šteti za upravni akt v smislu citiranih določb ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, posledično pa tudi ne akta, s katerim je organ vlogo za označitev prometne signalizacije zavrnil, za kar v obravnavanem primeru gre. Z izpodbijano odločitvijo torej ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj.

12. Sodišče je glede na navedeno tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno s sklepom zavrglo.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

1 Enako izhaja iz sodb Upravnega sodišča I U 998/2017 z dne 27. 2. 2018 in I U 1000/2017 z dne 18. 5. 2017 ter sklepa Vrhovnega sodišča I U 182/2017 z dne 7. 2. 2018).