Supreme Court dismisses administrative appeal review due to failure to prove statutory admissibility conditions under ZUS-1.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 490-6/2014-3 z dne 30. 10. 2014. s katero je prvostopenjski organ zavrnil predlog tožnikov za izrek ničnosti delne odločbe št. 362-331/92 z dne 20. 6. 1996 (pravnomočne dne 13. 9. 1996). Njuno pritožbo zoper izpodbijani upravni akt je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo št. 4902-6/2014/2/00641111 z dne 15. 12. 2014. V utemeljitev svoje sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da uveljavljani razlog za ničnost zaradi tega, ker odločbe sploh ni mogoče izvršiti (3. točka 279. člena ZUP) niso podani, ker tožnika ničnostnega razloga nista izkazala.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnika (v nadaljevanju revidenta) vlagata revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi oziroma tožbenemu zahtevku ugodi. Zahtevata povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je ta pogoj izpolnjen le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ta pa mora presegati z zakonom določeno vrednost, to pa v obravnavani zadevi ni podano. 2

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidenta pa teh zahtev nista izpolnila, saj pravnega vprašanja ne izpostavita, temveč zgolj navajata, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tem postopku. S tem nista zastavila pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, Vrhovno sodišče pa ga s svojo intepretacijo argumentov iz revizije namesto revidentov ne more zastaviti, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

8. Revidenta bi v zvezi z zatrjevanim odstopom od sodne prakse tako morala za odločitev pomembno pravno in dejansko stanje iz izpodbijane sodbe in iz odločb Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljujeta odstop od sodne prakse, primerjati in zatrjevano odstopanje izkazati. Ker pa po presoji Vrhovnega sodišča revidenta nista navedla konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za primerljive judikate, na ta način nista izkazala zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zgolj splošna navedba, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi argumentacijo deloma oprlo na stališče Vrhovnega sodišča, ki je bilo kasneje spremenjeno, samo po sebi še ne pomeni, da bi se moralo novejše stališče Vrhovnega sodišča uporabiti tudi v predmetni zadevi oziroma, da bi moralo Vrhovno sodišče samo raziskovati v kakšni meri bi navedeno lahko (če sploh) vplivalo na odločitev v predmetnem sporu.

9. Ob tem Vrhovno sodišče tudi pripominja, da v predmetni zadevi ne gre za spor o pridobitvi lastninske pravice na podlagi denacionalizacije, temveč za spor, ali je mogoče v zvezi s tem uporabiti določeno izredno pravno sredstvo in sicer ničnost pravnomočne odločbe o denacionalizaciji iz uveljavljanega razloga, kar omejuje tudi sodno presojo sodišča prve stopnje glede tega vprašanja zgolj na (restriktivno) razlago pogojev za to izredno pravno sredstvo. To pa kot vprašanje pravilnosti uporabe pravil upravnega postopka s strani tožene stranke ni predmet revizijske presoje. Vrhovno sodišče se zato tudi ne opredeljuje do tega, ali je mogoče v zvezi s predmetno upravno odločbo in drugimi sodnimi spori uporabiti kakšno drugo izredno pravno sredstvo (ali ob za to ustreznih razlogih tudi izredno pravno sredstvo ničnosti odločbe) in s kakšnim uspehom.

10. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zgolj s splošno in neizkazano navedbo, da naj bi revidenta v primeru zavrnitve njunega zahtevka (za izrek pravnomočne odločbe o denacionalizaciji iz leta 1996 za nično) izgubila svoje edino bivališče, s čimer naj bi bil ogrožen njun obstoj in obstoj družine, pa revidenta ne moreta uspeti.

11. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.

2 Enako npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011.