Slovenian Supreme Court dismisses immigration revocation appeal citing insufficient legal grounds and severe consequences. The applicant failed to meet strict criteria for revocation allowance under administrative procedure law. The court ruled that the appeal was inadmissible due to lack of substantial legal issues and severe consequences. The applicant's arguments regarding family separation were deemed insufficient to justify revocation. The decision reinforces high thresholds for administrative review in immigration cases. The court emphasized the burden of proof lies with the appellant. This case clarifies the narrow scope of revocation in immigration disputes.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's revocation appeal against a first-instance decision rejecting her request to extend her temporary residence permit. The applicant argued that Article 25 of the Schengen Convention should apply directly and that the refusal caused severe family consequences, including the husband's departure and the child's upbringing alone. The court held that the legal question was not significant enough as the answer was clear from the text of the Foreigners Act, and the applicant failed to prove the severe consequences required for revocation. Consequently, the appeal was rejected as inadmissible, and the applicant bears the costs.
Legislator headnote
AI generatedArticle 83(2) of the Administrative Dispute Act; Article 89 of the Administrative Dispute Act: Revocation is only permitted if a significant legal issue exists or severe consequences are proven, which the applicant must substantiate with specific evidence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrže.
II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Da ima določba 25. člena Schengenske izvedbene konvencije neposredni učinek, izhaja že iz Ustave RS, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v skladu z njenim 8. členom uporabljajo neposredno. Da za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana veljajo enaki pogoji kot za njegovo izdajo, pa jasno izhaja iz petega odstavka 128. člena ZTuj-2.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-3912/2011-38 z dne 4. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena njena vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za zakonca A. A..
2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.
K I. točki izreka:
3. Revizija ni dovoljena.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).
5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje tega pogoja za dovoljenost revizije, so se izoblikovale v ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidentka teh zahtev ni izpolnila.
6. Revidentka kot pomembno izpostavlja vprašanje: "Ali se lahko v primeru odločanja o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana neposredno uporabi prvi odstavek 25. člena Schengenske izvedbene konvencije (v nadaljevanju Konvencije)?" Da ima ta določba Konvencije neposredni učinek, izhaja že iz Ustave RS, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v skladu z njenim 8. členom uporabljajo neposredno. Enako mnenje je zastopano tudi v pravni literaturi. 1 Da za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana veljajo enaki pogoji kot za njegovo izdajo, pa jasno izhaja iz petega odstavka 128. člena ZTuj-2. Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je jasno besedilo zakonskih (in ustavnih) določb, na katere se vprašanje nanaša. 2 Vrhovno sodišče se v nadaljnjo obravnavo obširnih revizijskih navedb ni spuščalo, saj ni naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije. 3
7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča 4 mora revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.
8. Revidentka je navedla, da bo zaradi zavrnitve podaljšanja dovoljenja "moral njen mož zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi česar bo takšen ukrep globoko posegel v zakonsko zvezo ter bo tako onemogočeno skupno življenje." Navedla je tudi, da bo morala "sama vzgajati in preživljati njunega skupnega otroka, vse to pa bo imelo za posledico razdor družine." S temi navedbami pa ni izkazala obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni niti zatrjevala obstoja trdnejših družinskih vezi v smislu učinkovitega izvrševanja družinskega življenja in skrbi za otroka s strani njenega zakonca.
9. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.
K II. točki izreka:
10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
1 Kay Hailbronner in Daniel Thym, EU Immigration and Asylum Law, druga izdaja 2016, str. 712.
2 Npr. sklepi X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010, X Ips 206/2012 z dne 26. 9. 2012, X Ips 44/2013 z dne 26. 2. 2014, X Ips 253/2013 z dne 30. 1. 2014.
3 Tako npr. sklep X Ips 335/2012 z dne 14. 11. 2012.
4 Npr. sklepi X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015.