Court rejects lawyer fee claim in license revocation proceedings as not a traffic offense under ZP-1.

Ob pritožbi zagovornika obdolženega se sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2010 spremeni tako, da se predlog zagovornika obdolženega za priznanje stroškov zastopanja v skupni višini 430,00 EUR (štiristo trideset eurov) zavrne.

[JEDRO]

Za priznanje priglašenih stroškov v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bilo zakonske osnove, saj na podlagi 4. odstavka 144. člena ZP-1, upoštevajoč logično razlago glede na 1. odstavek 144. člena, stroški obdolženčevega zastopanja bremene proračun le v primeru ustavitve postopka o prekršku oziroma v primeru dodeljenega zagovornika, to je zagovornika, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči (32. člen ZOdvT). Postopek izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 202.a člena ZP-1 ni postopek o prekršku v smislu 144. člena ZP-1, temveč poseben postopek v okviru izvršitve odločbe. ZOdvT za ta postopek nima posebnih določb, kot so to npr. določbe, predvidene za posebne postopke v delu ZOdvT, ki se nanaša na kazenski postopek. Ne glede na navedeno pa je že glede na pravnomočno odločitev višjega sodišča, ki ni po temelju odločilo, da stroški postopka bremene proračun, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v nasprotju z ZP-1, kot tudi s samim predlogom obdolženčevega zagovornika (le-ta je namreč v predlogu izrecno predlagal le, da se stroški priznajo in obdolžencu naloži v plačilo priglašene stroške!), ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obdolžencu priznajo stroški zastopanja v znesku 96,00 eurov in te stroške naložilo po 4. odstavku 144. člena ZP-1 v breme proračuna.

Pri odločanju o stroških postopka kot o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, načelo prepovedi reformatio in peius ne velja.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Zagovornik obdolženega je v zadevi EPVD dne 28. 1. 2010 priglasil stroške zastopanja obdolženega s predlogom, da sodišče izda sklep, s katerim prizna stroške v skupini višini 430,00 eurov in obdolžencu naloži v plačilo priglašene stroške zagovornika obdolženega.

Sodišče prve stopnje je s sklepom EPVD, izdanim 18. 2. 2010, sklenilo, da se obdolžencu priznajo stroški za zastopanje po odvetniku v neto znesku 80,00 eurov, z obračunanim 20 % DDV pa v znesku 96,00 eurov, pri tem pa odločilo, da ti stroški bremenijo proračun.

Zoper tako odločitev je zagovornik vložil pritožbo, ker iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšen način je prvostopenjsko sodišče določilo višino osnove nagrade po Tarifni številki 5100 in 5400, saj v tem delu sklep nima nikakršne obrazložitve in ga ni mogoče preizkusiti – to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zato predlaga spremembo sklepa tako, da se priznajo stroški v priglašeni višini.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v predmetni zadevi, to je v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolženemu, Višje sodišče v Ljubljani s sklepom EPVDp, izdanim 14. 1. 2010, že odločalo, ko je sklenilo, da se zagovornikovi pritožbi ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje z dne 7. 12. 2009 spremeni tako, da se storilcu prenehanje ne izreče. Višje sodišče, kljub temu, da je zagovornik že v pritožbi zoper navedeni sklep priglasil stroške zastopanja, teh stroškov ni priznalo v breme proračuna, temveč glede na uspeh pritožbe obdolžencu le ni naložilo stroškov pritožbenega postopka, ki se sicer odmerjajo v obliki sodne takse.

Za priznanje priglašenih stroškov namreč ni bilo zakonske osnove, saj na podlagi četrtega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč logično razlago glede na prvi odstavek 144. člena, stroški obdolženčevega zastopanja bremene proračun le v primeru ustavitve postopka o prekršku zoper obdolženca oziroma v primeru dodeljenega zagovornika, to je zagovornika, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči (32. člen Zakona o odvetniški tarifi). Postopek izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 202.a člena ZP-1 ni postopek o prekršku v smislu 144.

člena ZP-1, temveč poseben postopek v okviru izvršitve odločbe. Zakon o odvetniški tarifi za ta postopek nima nobenih posebnih določb, kot so to npr. določbe, predvidene za posebne postopke v delu Zakona o odvetniški tarifi, ki se nanaša na kazenski postopek. Ne glede na navedeno pa je že glede na pravnomočno odločitev višjega sodišča, ki ni po temelju odločilo, da stroški postopka bremene proračun, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v nasprotju z ZP-1, kot tudi s samim predlogom obdolženčevega zagovornika (le-ta je namreč v predlogu izrecno predlagal le, da se stroški priznajo in obdolžencu naloži v plačilo priglašene stroške!), ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obdolžencu priznajo stroški zastopanja v znesku 96,00 eurov in te stroške naložilo po četrtem odstavku 144.

člena ZP-1 v breme proračuna. Ker v obravnavanem primeru ne gre za dodeljenega zagovornika, ki je upravičen do plačila nagrade in potrebnih izdatkov iz državnega proračuna (v tem primeru bi mu bila lahko priznana nagrada le v okviru Tarifne številke 5600), pri odločanju o stroških postopka kot o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka pa načelo prepovedi reformatio in peius ne velja, je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se predlog obdolženčevega zagovornika za priznanje priglašenih stroškov v zvezi z zastopanjem obdolženca v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrne.

Pri tem višje sodišče namreč ugotavlja, da pritožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sklep sodišča prve stopnje v obrazložitvi ne navaja razlogov za odločitev o drugačnem priznanju stroškov kot so bili priglašeni. Ta bistvena kršitev določb postopka bi sicer terjala razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje o vloženem predlogu za povrnitev priglašenih stroškov. Ker pa je višje sodišče ob tej kršitvi ugotovilo, da že sam predlog po temelju ni utemeljen, je odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (četrti odstavek 163.

člena v zvezi s 168. členom ZP-1). To pa seveda ne pomeni, da obdolženi ni dolžan izbranemu zagovorniku povrniti stroške za njegove storitve v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.