Legislator Case Law & Legislation
Sklep II DoR 391/2011 ECLI:SI:VSRS:2012:II.DOR.391.2011 AI generated

Supreme Court dismisses review request as lower court did not deviate from established practice on non-pecuniary damages.

Case Number Sklep II DoR 391/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request for permission to appeal, finding no deviation from established judicial practice regarding non-pecuniary damages. The applicant argued that the lower court's award of 86.3 average monthly salaries was too low compared to other cases, citing specific precedents with higher awards. The court determined that the referenced cases were factually distinct and more severe, thus failing to demonstrate a departure from the prevailing legal standard.

Legislator headnote

AI generated

367.a člen ZPP; 367.c člen ZPP: A request for permission to appeal is inadmissible if the lower court's decision does not deviate from established Supreme Court practice, as the cited precedents must be factually comparable to the current case.

Keywords

AI generated
non-pecuniary damages deviation from practice review permission accident compensation comparative case law ZPP appeal procedure average monthly salary

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Ni podan pogoj iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije, ker v predlogu navedene zadeve ne izkazujejo odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Mladoletna tožnica je bila 18. 9. 2001 poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino 54.025,94 EUR, tožbeni zahtevek za nadaljnjih 36.943,85 EUR pa je zavrnilo. Presodilo je, da je za nepremoženjsko škodo v zvezi z odprtim vtornim zlomom čelnice in temenske kosti na levi strani in možgansko kontuzijo (udarnino) v predelu levega čelnega režnja pod zlomom čelnice primerna odškodnina v znesku 83.400 EUR, kar pomeni 86,3 povprečnih plač. Od navedenega zneska je odštelo valorizirani znesek s strani tožene stranke plačane akontacije, to je 29.374,06 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno spremenilo odločitev o zamudnih obrestih in stroških, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije z dvema pravnima vprašanjema:

ali je bila tožnici dosojena pravična denarna odškodnina glede na obseg nepremoženjske škode, ki jo je utrpela;

ali gre pri valorizaciji plačanega nespornega dela odškodnine za zmotno uporabo materialnega prava.

4. Glede prvega vprašanja tožeča stranka zatrjuje kršitev 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 14. člena Ustave. Trdi, da predstavlja prisojena odškodnina odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in navaja številne okoliščine v zvezi z vsemi postavkami nepremoženjske škode. Glede na katastrofalne posledice so posamezne odškodnine in celotna odškodnina prenizke. Glede telesnih bolečin navaja, da bi moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 35.469,87 EUR. Ob zatrjevanju odstopa od sodne prakse ponuja kot primerjavo zadeve II Ips 389/2009, II Ips 316/2006, II Ips 596/2005 in II Ips 92/92. Trdi, da sodišča v podobnih primerih dosojajo 30 povprečnih neto plač. Glede strahu navaja, da bi moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino 3.755,63 EUR. Za primerjavo ponuja zadeve II Ips 596/2005, II Ips 268/2002 in II Ips 948/2007 ter trdi, da sodišča v podobnih primerih dosojajo odškodnino v višini 4,14 povprečnih neto plač. Glede skaženosti tožeča stranka v predlogu navaja, da je tožbeni zahtevek povsem utemeljen. Za primerjavo se sklicuje na zadeve II Ips 355/2004, II Ips 268/2002 in II Ips 92/92. Trdi, da sodišča v podobnih primerih dosojajo odškodnino v višini 13,59 povprečnih neto plač. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v zahtevani višini 61.342,01 EUR. Pri navajanju odstopa od sodne prakse se sklicuje na zadeve II Ips 355/2004, II Ips 389/2008, II Ips 948/2007 in II Ips 316/2006. Trdi, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino v višini 70 povprečnih neto plač.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo trditve tožeče stranke, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, neutemeljene. Vse zadeve, na katere se sklicuje predlog za dopustitev revizije, je tožeča stranka navajala že v pritožbi in jih je obravnavalo pritožbeno sodišče ter odgovorilo, da ne gre za z obravnavano zadevo primerljive zadeve. Vrhovno sodišče je, upoštevaje v sodbah nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, primerjalo obravnavano zadevo z zadevami, na katere se sklicuje tožeča stranka in prišlo do zaključka, da so slednje težje, zato niso dovolj primerljive. Ocenilo je, da ne gre za odstop od sodne prakse, zaradi česar ni podan pogoj iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za dopustitev revizije.

7. Glede vprašanja upoštevanja valorizirane akontacije tožeča stranka ni izkazala niti odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti kakšnega drugega razloga iz 367.a člena ZPP.

8. Zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke za dopustitev revizije na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.