Supreme Court dismisses appeal, ruling damages must balance subjective suffering with objective comparability standards.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno izhodišče korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik se je 19. 6. 1997 kot voznik kolesa z motorjem poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila druga toženka (zavarovanka prve toženke). Pri tem je utrpel obtolčenino možganov (prišlo je do udarcev možganov ob lobanjo, kar je imelo za posledico dolgotrajno nezavest, otekanje možganov, krvavitve in kasnejše nevrološke motnje), zlom lobanje in izliv krvi med trdo in mehko možgansko opno. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 66.140,87 EUR (prej 15.850.000SIT), in sicer 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT) za telesne bolečine, 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) za strah, 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti in 50.075,11 EUR (prej 12.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, od česar je sodišče odštelo 25% soprispevek tožnika in valoriziran, že plačan znesek akontacije (30.151,31 EUR, prej 7.225.474 SIT), v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po njegovem mnenju bi mu morala biti priznana v celoti zahtevana odškodnina za navedeno obliko nepremoženjske škode, ki v celoti ustreza teži ugotovljenih posledic. Tožnik v reviziji ponovno navaja vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu prisojene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno izhodišče korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotesnje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je tudi sicer pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče po primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ocenjuje, da odškodnina, prisojena tožniku za navedeno obliko škode, ni bila prenizko odmerjena. Zato materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

6. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).