Supreme Court dismisses appeal against enforcement approval order as it does not alter substantive rights defined in the enforcement title.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, se le dovoljuje prisilna izvršitev v izvršilnem naslovu naložene obveznosti, ker tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe naloženega ukrepa ni prostovoljno izvršil. S takim sklepom zato ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 24. 2. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 8. 2010. Prvostopenjski upravni organ je s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil: da je določba istega upravnega organa z dne 11. 2. 2004, s katero je bilo tožniku naloženo, da v roku 30 dni od vročitve odločbe odstrani dva armiranobetonska zidova tam navedenih dimenzij na tam navedenem zemljišču in zemljišče vzpostavi v prejšnje stanje, ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, postala izvršljiva dne 26. 4. 2004 (1. točka izreka); tožniku naložil, da v naknadnem roku 30 dni po prejemu sklepa prostovoljno izvrši naloženo obveznost, sicer bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec, o datumu bo tožnik obveščen naknadno (2. točka izreka); navedel, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka izreka); in da pritožba ne zadrži izvršbe (4. točka izreka). Tožena stranka je v pritožbenem postopku odpravila 1. točko izreka citiranega sklepa o dovolitvi izvršbe in jo nadomestila z novo 1. točko izreka, v kateri je kot datum izvršljivosti odločbe navedla 29. 3. 2004, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da mu je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost odstraniti objekte in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje oziroma zemljišče drugače sanirati, zato sklep vsebuje odločitev o njegovi obveznosti in je drugačen zaključek sodišča zmoten. Ker mu izpodbijani akt nalaga določeno obveznost, tudi izpolnjuje zakonske pogoje za presojo v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal organ, pristojen za izvršbo. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba, izdana v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero je bilo tožniku naloženo, da v tam navedenem roku odstrani nezakonito zgrajena objekta, postala izvršljiva in, ker tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, dne 24. 2. 2010, ni sam izpolnil naložene obveznosti, določil dodatni rok za izpolnitev naložene obveznosti ter za primer, če tožnik tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil naložene obveznosti, določil način (prisilne) izvršitve naložene obveznosti. S tako vsebino sklepa (s katero se le ugotavlja izvršljivost, določa nov rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in sredstvo izvršbe) upravni organ ni ponovno odločal ali posegel v tožnikovo pravico, obveznost ali pravno korist.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sporni sklep o izvršbi ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 367/2009, I Up 136/2010, I Up 95/2010, I Up 142/2011). S tem sklepom namreč ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika. Vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 11. 2. 2004, s katero mu je bila naložena obveznost odstraniti sporna objekta. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, to je do dne 24. 2. 2010, naloženega ukrepa ni prostovoljno izvršil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

7. Glede na obrazloženo, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati tožnikova pritožbena navedba, da naj bi mu bile s sklepom o izvršbi naložene obveznosti in da zato sklep izpolnjuje pogoj za vsebinsko obravnavo v upravnem sporu.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).