Slovenian Supreme Court dismisses review against a final judgment due to insufficient individual claim value for joint plaintiffs.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the review filed by one of two plaintiffs against a final second-instance decision. Although the joint claim exceeded the monetary threshold for review, the court determined that without proven joint liability, the claim was divisible among the two plaintiffs. Consequently, the individual share of each plaintiff fell below the statutory minimum required to permit a review.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku; Obligacijski zakonik: When multiple plaintiffs assert a joint claim without establishing joint liability, the review threshold applies to each plaintiff's individual share, not the total amount.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Kadar je na upniški strani več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva (prim. 406. člen OZ). Solidarne so le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom, kar pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne uveljavljano. Zato gre pri uveljavljanju terjatve za plačilo 1.176.097 SIT za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). Navedeno s procesnega vidika pomeni, da gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsak tožnik vložil samostojno tožbo za svoj del terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnika sta v tožbi uveljavljala zahtevek na ugotovitev, da je promet nepremičnin med toženko in tožnikoma po prodajni pogodbi št. 46403/00019/2003 za parc. št. 1088/19 travnik v površini 932 m², vpisani v vl. št. 1395 k.o. ..., obdavčen s plačilom davka na promet nepremičnin v višini 2 %, kar znaša 130.678 SIT, ter da je toženka dolžna vrniti preveč plačan prometni davek v višini 1.176.097 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2003 do plačila.
2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo.
3. Sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
4. Zoper navedeni sklep vlaga revizijo le prvi tožnik. Po njegovem mnenju sta nižji sodišči zmotno šteli, da del prodajnega razmerja med kupcem in prodajalcem, ki se nanaša na plačilo davka, predstavlja davčno zadevo. Ker meni, da gre za civilnopravno zadevo, o kateri se odloča v civilnem sodnem postopku in ne davčnem postopku, predlaga, da Vrhovno sodišče sklepa nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.
6. Revizija ni dovoljena.
7. V obravnavani zadevi je bil postopek pravnomočno končan s sklepom sodišča druge stopnje. V takšnih primerih je revizija zoper sklep dovoljena le, če bi bila dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo (prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP).
8. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Po ustaljenem stališču sodne prakse se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako in je zato treba pravilo o ločenem upoštevanju vrednosti tožbenih zahtevkov na pasivni strani upoštevati tudi za sosporništvo na aktivni strani(1). V tej zadevi sta na strani tožeče stranke udeleženi dve osebi, ki sta v tožbi zoper toženo stranko objektivno kumulirali zahtevek na ugotovitev obdavčitve v znesku 130.678 SIT in dajatveni zahtevek za plačilo 1.176.097 SIT. Kadar je na upniški strani več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva (prim. 406. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji; v nadaljevanju OZ). Solidarne so le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom, kar pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne uveljavljano. Zato gre pri uveljavljanju terjatve za plačilo 1.176.097 SIT za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). Navedeno s procesnega vidika pomeni, da gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsak tožnik vložil samostojno tožbo za svoj del terjatve tj. znesek 588.048,50 SIT oziroma 2.453,88 EUR. Ker tako vrednost ugotovitvenega zahtevka kot vrednost dajatvenega zahtevka, ki odpade na prvega tožnika, ne presegata revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT), revizija prvega tožnika zoper sklep ni dovoljena, saj ne bi bila dovoljena niti zoper pravnomočno sodbo. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP) in s tem tudi zahtevek revidenta za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
---.---
Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, II Ips 116/2003 z dne 26. 2. 2004, II Ips 230/2005 z dne 20. 4. 2006 in II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009.