Final supervision record dismissed as non-administrative act lacking independent judicial protection.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

V končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko in zapis kot tak predstavlja uveljavljanje pogodbenih - civilnopravnih pravic na podlagi sklenjene pogodbe in ne oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil. Zato končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper končni zapis z dne 1. 10. 2008, ki ga je tožena stranka izdala po opravljenem rednem nadzoru pri tožeči stranki kot pogodbenem partnerju.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da način in vrsto nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanja pogodb, sklenjenih na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), določa Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Z izpodbijanim končnim zapisom je nadzorna komisija zavoda le ugotovila določene nepravilnosti in z njim ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Končni zapis zato nima pravne narave akta izdanega v upravni stvari v smislu določb 2. člena ZUP in glede na določbe ZZVZZ in ZZDej tudi ne uživa samostojnega sodnega varstva. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča, in sicer na zadeve VII R 9/2005 (pravilno VIII R 9/2005), I Up 663/2007, X Ips 263/2008, I Up 180/2008, I Up 245/2008 in I Up 280/2008.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je končni zapis akt, s katerim je odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih, zato je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Sklicuje se na Splošen dogovor iz 63. člena ZZVZZ, ZZVZZ, ZZDej in Pravilnik o nadzoru. Zoper končni zapis je po pravilniku možno zahtevati sodno varstvo v 15 dneh od dneva njegovega prejema. Končni zapis, zoper katerega ni bila vložena zahteva za sodno varstvo, postane po določbah Pravilnika dokončen in predstavlja osnovo za izrek ukrepov nadzora. Navaja, da je takšno stališče v enaki zadevi zavzelo tudi Okrožno sodišče v Novi Gorici v sklepu, s katerim se je izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Upravnemu sodišču RS, zunanjemu oddelku v Novi Gorici, ki pa se ni izreklo za nepristojno in tožbo tožnice zavrglo, temveč je zadevo sprejelo v obravnavo in v njej odločalo o umiku tožbe. Sklicuje se tudi na sodno prakso vrhovnega sodišča v zadevah I Upr 1/2004, I Up 679/2003, I R 119/2006, sodno prasko upravnega sodišča v zadevi U 48/2004 in odločitve višjih sodišč v zadevah Cpg 240/2006 in Cpg 252/2006. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma, če meni, da za odločanje ni stvarno pristojno, zadevo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru je sporno, ali je končni zapis, ki ga je nadzorna komisija tožene stranke izdala na podlagi Pravilnika o nadzoru, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma ali je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo.

Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je predmet izpodbijana v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno s četrtim dostavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Glede na citirana zakonska določila je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis, ki vsebuje ugotovitve nadzorne komisije tožene stranke, ki lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi citiranih določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu. Navedeno izhaja tudi iz določb ZZVZZ in ZZDej, ki se uporabljata v obravnavanem primeru, in ki za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev in uresničevanjem pogodb ne določata vodenja upravnega postopka niti izdajanja upravnih odločb. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis o ugotovljenih nepravilnostih predstavlja le podlago za uveljavljanje pogodbenih - civilno pravnih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe in ne oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Da končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva, se je vrhovno sodišče že izreklo v sklepih I Upr 6/2008 z dne 26. 11. 2008 in I Upr 8/2008 z dne 3. 12. 2008. Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

V zadevah, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi, so sodišča res sprejela drugačno stališče, vendar gre za posamične primere. Po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča, ki jo je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje in dodatno I Up 821/2005 z dne 14. 2. 2008, I Up 382/2008 z dne 14. 8. 2008, I Up 268/2008 in sklep I Upr 6/2008 z dne 26. 11. 2008 ter že citirani sklep I Upr 8/2008 z dne 3. 12. 2008), končni zapis, ki ga je izdala tožena stranka ni upravni akt niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu ali v kakšnem drugem sodnem postopku in ne uživa samostojnega sodnega varstva.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke, da Splošni dogovor in Pravilnik določata, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo v upravnem sporu in da Pravilnik opredeljuje končni zapis kot posamični upravni akt. Po presoji pritožbenega sodišča namreč niti Pravilnik niti Splošni dogovor nista zakon ali zakonit predpis, ki bi bila lahko podlaga za izdajanje posamičnih aktov, še manj pa za določitev sodne pristojnosti. Glede na določbo 125. člena Ustave RS pa sodniki sodijo po Ustavi in zakonu, ne pa po podzakonskih predpisih, za katere menijo, da niso v skladu z zakonom. Takih predpisov pri sojenju ne upoštevajo. Po 156. členu Ustave RS je sodišče, le v primeru, če meni, da zakon ni v skladu z Ustavo, dolžno prekiniti svoj postopek in začeti postopek presoje zakona pred ustavnim sodiščem.

Glede na to navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.