Supreme Court dismisses appeal; final inspection record lacks legal effect and cannot be challenged in administrative court.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Zapisnik o strokovnem nadzoru ni akt, ki bi imel sodno varstvo, zato ne more biti predmet sodnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Iz predloženih spisov izhaja, da je tožena stranka dne 14.9.2005 pri tožeči stranki opravila redni finančno-medicinski nadzor ter o nadzoru izdala zapisnik z dne 19.5.2005. Nadzor je bil opravljen za 35 zavarovancev, oskrbovancev - stanovalcev pri tožeči stranki za obdobje 1.3.2005 do 31.5.2005. Osnova za nadzor je bil izpis fakturiranih storitev in njihova primerjava z delom, evidentiranih v medicinski dokumentaciji. Tožeča stranka je vložila zoper ugotovitev pripombe, o katerih je razpravljala nadzorna komisija in v končnem zapisu z dne 20.11.2005 potrdila sporno tabelo v nespremenjenem obsegu.

Tožeča stranka je 20.12.2005 vložila pri Okrožnem sodišču v Krškem tožbo zaradi razveljavitve ugotovitev nadzora. S sklepom z dne 30.1.2006 se je Okrožno sodišče v Krškem izreklo, da ni stvarno pristojno za odločitev v tej zadevi in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Z izpodbijanem sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS). Po mnenju sodišča prve stopnje končni zapis ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu. Končni zapis predstavlja le zapis o kršitvah pogodbe in bo podlaga za nadaljnje odločanje. Zapis ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti, ali pravni koristi.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.4.2006 in na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Upr 1/2004 z dne 22.11.2004.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, katerega opredeljuje ZUS v 1. odstavku 3. člena kot dokončni posamični akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tistega, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravna zadeva pa je po določbi člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni mogoče sklepati, da bi končni zapis tožene stranke bil izdan v upravno pravnem razmerju oziroma, da bi imel pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP. Kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje s končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoč iz predpisa, zato ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga pa je po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V zadevah, ki jih navaja pritožba, je bilo res sprejeto drugačno stališče, vendar gre za posamična primera, po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča (sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 870/2000, VII R 36/2005, VII R 9/2005 in sklep I Up 303/2005 z dne 19.8.2007) pa sicer zapisnik pooblaščenega delavca tožene stranke ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi nadzirane osebe). Zato niti zapisnik, niti končni zapis (ki vsebuje ugotovitve Nadzorstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS) ne uživata samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti pristojnost specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.