Appeal dismissed; administrative court ruled on legality, not human rights, so appeal under Art. 4 ZUS-1 was inadmissible.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo pritožbo z dne 25. 8. 2025, ki so jo tožniki vložili zoper sodbo istega sodišča II U 39/2024-18 z dne 15. 7. 2025. Z navedeno sodbo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep GURS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 35311-342/2022-2552-2 z dne 13. 6. 2022.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je odločitev o zavrženju pritožbe oprta na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče namreč v tej zadevi ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v navedenem sklepu GURS, in tega sklepa tudi ni spremenilo. Prav tako v obravnavanem upravnem sporu ni šlo za spor v zvezi s kršitvami ustavnih pravic tožnikov, ampak za spor o zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS.

3. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper sklep vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi njihovi pritožbi z dne 28. 8. 2025 oziroma izpodbijani sklep razveljavi in pritožbo z dne 28. 8. 2025 vrne sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče v njem ni opredelilo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih pritožniki navajali v pritožbi zoper sodbo. Sodišče prve stopnje namreč za tako vsebinsko presojo celo ob dopustni pritožbi ni pristojno, saj o pritožbi odloča Vrhovno sodišče (drugi odstavek 12. člena ZUS-1).

7. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je pritožba dovoljena, ker naj bi v obravnavani zadevi šlo za spor po 4. členu ZUS-1 že zato, ker je toženka posegla v njihove človekove pravice, in da je posledično tudi sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.

8. Navedeno stališče je neutemeljeno. Ni namreč sporno, da so pritožniki v tem upravnem sporu izpodbijali sklep GURS z dne 13. 6. 2022, s katerim je navedeni organ - kot navajajo v obravnavani pritožbi - zavrgel njihov predlog za obnovo postopka evidentiranja urejene meje med določenimi zemljišči. Iz tožbe tudi izhaja, da so pritožniki v njej nasprotovali presoji, da je bil predlog prepozen, z navedbo, da gre v njihovi zadevi za izjemen primer, ko je mogoče predlagati obnovo upravnega postopka tudi po poteku treh let, ter predlagali sodišču, naj zaradi v tožbi zatrjevanih kršitev odpravi izpodbijani sklep.

9. Na podlagi tega je razvidno in potrjuje stališče prvostopenjskega sodišča, da so pritožniki vložili izpodbojno tožbo iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, s katero so zahtevali presojo zakonitosti navedenega akta (sklepa GURS). S tem so sprožili spor po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, 1 v katerem so v povezavi z izpodbijanim aktom lahko uveljavljali tudi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 2 Obstoj navedenega spora oziroma že sama možnost sodnega varstva na podlagi navedene določbe 2. člena ZUS-1 3 pa izključuje sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Ta je subsidiarne narave in ga je za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika dopustno voditi le, če ni zagotovljeno drugo učinkovito (primarno) sodno varstvo, o čemer se je Vrhovno sodišče izreklo v svoji obširni sodni praksi. 4

10. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da so pritožniki vložili (dopustno) tožbo po 4. členu ZUS-1 in da je bila sodba izdana na podlagi 66. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi II U 39/2024-18 z dne 15. 7. 2025 tudi jasno navedlo (34. točka obrazložitve). Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je skladno z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.

11. Po navedenem je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe pravilna, Vrhovno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 V skladu s to določbo odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, in o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon.

2 Glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 302/2016 z dne 19. 4. 2017.

3 Po dosedanji razlagi Vrhovnega sodišča je upravni spor zoper sklep upravnega organa, s katerim zavrže predlog za obnovo upravnega postopka, dovoljen na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Prim. sklep I Up 222/2021 z dne 16. 3. 2022 in tam navedeno sodno prakso.

4 Npr. v sklepih I Up 6/2016 z dne 15. 2. 2017, I Up 350/2016 z dne 10. 5. 2017, I Up 38/2022 z dne 16. 3. 2022 in številnih drugih.