Court dismisses appeal confirming that unpaid labor rights violations constitute an absolute bar to debt relief.

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Razlaga, kakor jo ponuja pritožba, da kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev ni mogoče enačiti s kaznivimi dejanji zoper premoženje in gospodarstvo, je z ustaljeno sodno prakso presežena, saj se je sodišče že večkrat opredelilo, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Na KZ-1 se določba 1. točke 399. člena ZFPPIPP niti ne sklicuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je po pooblaščenki pritožil dolžnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za odpust obveznosti.

3. Na odgovor je odgovorila upraviteljica in navedla, da gre v tej zadevi za materialno pravno vprašanje, o katerem bo zavzelo stališče višje sodišče.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je dne 20. 4. 2021 začelo nad dolžnikom, samostojnim podjetnikom, A. A. stečajni postopek. S sklepom z dne 14. 6. 2021 je začelo še postopek odpusta obveznosti in dolžniku določilo preizkusno obdobje treh let, ki je poteklo 14. 6. 2024. Do poteka preizkusnega obdobja ni bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti, zato je moralo sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 407. člena Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), še po uradni dolžnosti preveriti ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, to je ovira, ki obstaja, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen, če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 14. 6. 2024 ugotovilo, da pri dolžniku takšna ovira obstaja, saj je bil zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pravnomočno obsojen in obsodba iz njegove kazenske evidence še ni izbrisana. Obsodilno sodbo je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru in je postala pravnomočna 11. 2. 2022, ko jo je po pritožbi državne tožilke potrdilo Višje sodišče v Mariboru. Obsojen je bil na pogojno kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let in še na denarno kazen.

7. Pritožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj v konkretnem primeru ne gre za kaznivo dejanje zoper premoženje in gospodarstvo. Dolžnik ni kršil svojih obveznosti in ni prevzemal obveznosti, ki bi bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Je pa bil samostojni podjetnik, ki je opravljal dejavnost in je zaradi neplačil naročnikov, ki so zašli v poslovne težave in niso plačali izvedenih del, tudi sam zašel v finančne težave. Temu je dodatno težo dodala še pandemija Covid-19 in je posledično izgubil naročila in zašel v prezadolženost. Ne drži, da naj bi ne plačeval delavcem, saj navaja, da le enemu delavcu ni izplačal plač za čas od 1. 2. 2020 do 7. 6. 2020 in sorazmernega dela regresa ter nato še enemu regresa za letni dopust za leto 2019 in da v obdobju od 18. 12. 2019 do 18. 6. 2020 ni plačal predpisanih prispevkov za socialno varnost za zaposlene delavce. Sposodil si je denar pri sorodnikih, da je lahko plačal denarno kazen in ter premoženjske zahtevke delavcema. Preživljal je sebe, ženo in otroka in ostal brez zaposlitve in se ni okoristil, pač pa je bil ujetnik svojih poslovnih partnerjev.

8. Pritožbeno sodišče je prebralo sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 000/2021 in ugotovilo, da drži, da dolžnik ni izplačal plač oziroma sorazmernega dela regresa dvema delavcema. Iz citirane sodbe pa izhaja tudi, da v obdobju od 18. 2. 2019 (in ne 18. 12. 2019, kot je to navedeno v pritožbi) do 18. 6. 2020 ob izplačilu neto plač 19 delavcem ni priskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost, to je prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in njihovih dejanskih bruto plač, v skupni višini 15.843,97 EUR. Ne držijo torej navedbe iz pritožbe, da dolžnik ni ravnal zoper gospodarstvo. Pri tem ni potrebno dokazovati ali je pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Dejstvo je, da je ravnal nepošteno. Razlaga, kakor jo ponuja pritožba, da kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev ni mogoče enačiti s kaznivimi dejanji zoper premoženje in gospodarstvo, pa je z ustaljeno sodno prakso presežena, saj se je sodišče že večkrat (Cst 205/2012, Cst 123/2014, Cst 411/2014, Cst 517/2014, Cst 656/2015, Cst 19/2016, Cst 462/2019, Cst 267/2020) opredelilo, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Na KZ-1 se določba 1. točke 399. člena ZFPPIPP niti ne sklicuje.

9. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki še ni izbrisano. Iz zakonske dikcije navedene določbe "kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu pripada…" nedvomno izhaja zasledovanje premoženjske koristi storilca pri storitvi navedenega kaznivega dejanja. 1 Zato je kaznivo dejanje, za katerega je bil dolžnik pravnomočno obsojen, treba presoditi kot kaznivo dejanje zoper premoženje v smislu 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

10. Ali je kasneje pritožnik poplačal dva delavca in denarno kazen, na samo obsodbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ne vpliva, niti na presojo ovir za odpust po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne. Tudi ni pomembno, ali je dolžnik v postopku odpusta obveznosti oziroma med trajanjem preizkusne dobe ravnal pošteno. Obstoj določenih kaznivih dejanj je absolutna ovira za odpust obveznosti in ni v prostem polju presoje sodišča.

11. S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Glej tudi Cst 19/2016.