Appeal granted; court remands case to first instance regarding counterclaim and procedural dispute.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi, kolikor se nanaša na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke (I/2. tč. izreka sodbe), procesni pobot (I/3. tč. izreka sodbe), zavrnitev pobotnega ugovora - kar je tožena stranka zahtevala več ali drugače (I/5 tč. izreka sodbe), in stroške postopka (III. tč. izreka sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe je pravnomočna, zato se (bo) v novem sojenju odloča(lo) le o pobotnem ugovoru. Vrhovno sodišče v sklepu izpostavlja, da sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne, da bo mogoče presojati le utemeljenost nagrade, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic, ker je toženec te nagrade opredeljeno navedel v pobotnem ugovoru in ki jo tožencu dolguje tožnica v svojem imenu in ne v imenu pokojne sestre (ki jo sodišče prve stopnje tožencu že priznalo), ne bo pa mogoče upoštevati terjatev glede presežka zahtevane nagrade, saj toženec ni določno navedel, katere od njih uveljavlja v okviru pobotnega ugovora (in katere z nasprotno tožbo).

[OBRAZLOŽITEV]

Odločitev sodišč prve in druge stopnje v ponovljenem sojenju 1

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da znaša terjatev tožnice do toženca 131.139,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje (I/1), da se ugotovi, da znaša terjatev toženca do tožnice 19.055,35 EUR (I/2), da je po pobotu obeh terjatev toženec dolžan plačati tožnici 112.084,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 do plačila (I/3), da se višji tožbeni zahtevek tožnice zavrne (I/4), da se zahtevek toženca iz pobotnega ugovora, kar je zahteval več ali drugače, zavrne (I/5), da se zavrne zahtevek iz nasprotne tožbe, da je tožnica dolžna plačati tožencu 259.161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II), da je toženec dolžan plačati tožnici stroške postopka po tožbi in nasprotni tožbi v višini 11.132,89 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III).

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cp 2381/2019 z dne 21. 5. 2020 zavrnilo pritožbo toženca 2 in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev Vrhovnega sodišča 3

3. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ki se nanaša na materialnopravno pravilnost presoje ugovora zastaranja v pobot uveljavljenih terjatev.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 73/2021 z dne 20. 10. 2021 reviziji toženca ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, kolikor se nanaša na ugotovitev terjatve toženca do tožnice, procesni pobot ter odločitev o stroških postopka pred sodiščema nižjih stopenj ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za novo končno odločbo (II).

5. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sklepa pojasnilo:

„27. Uporaba pravila, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se iztekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, za tu obravnavano zadevo pomeni, da ni odločilno, ali so bile v pobot uveljavljane terjatve zastarane v trenutku uveljavljanja pobotnega ugovora v pravdi, temveč v trenutku, ko so se iztekli pogoji za pobot; vzajemnost, istovrstnost in dospelost nasprotnih obveznosti. Pomembno je tudi, da gre tako na tožničini kot na toženčevi strani za več različnih terjatev.

28. Prvič, niso bile vse s tožbo in na drugi strani s pobotnim ugovorom uveljavljane terjatve ves čas zajemne. Del obveznic oziroma terjatev iz naslova zapadlih kuponov je namreč pripadal pokojni sestri pravdnih strank (umrla je l. 2001) in za te terjatve vse do pravnomočne odločitve o tem, kdo je dedič po njej še ni bilo jasno, komu sploh pripadajo. Sestrin delež je tožnici pripadal šele s pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 29. 9. 2010. V tem trenutku je bilo jasno, da lahko tožnica ta del obveznic oziroma plačilo zapadlih kuponov terja od toženca in da lahko toženec od tožnice terja tudi delež nagrade, ki bi mu jo sicer morala izplačati pokojna sestra.

29. Drugič, niso bile vse terjatve ves čas istovrstne. Tisti del denacionaliziranega premoženja, ki ga tožnica zahteva od toženca, je bil vrnjen v obliki obveznic SOD z upravno odločbo z dne 30. 9. 2003 in dedičem nato dodeljen šele z dodatnim sklepom o dedovanju, ki je postal pravnomočen 9. 9. 2008. V času od izdaje upravne odločbe do vložitve tožbe je del obveznic že zapadel in je bil izplačan v denarju na toženčev skrbniški račun, del pa je še obstajal v obliki obveznic (prenos teh obveznic tožnici je toženec prostovoljno izvršil po vložitvi tožbe; del denarnih sredstev pa ji je prenakazal že pred vložitvijo tožbe). Toženec je svojo nagrado (za celotno vrnjeno premoženje, torej ne le za obveznice) ter stroške izračunaval in zahteval v denarju.

30. Tretjič, dospelost terjatve, ki jih toženec zahteva od tožnice iz naslova nagrade in stroškov, je sodišče prve stopnje natančno opredelilo v 35. in 38. točki obrazložitve svoje sodbe. Gre za datume: 16. 6. 1998 (za 5 terjatev za nagrado), 19. 5. 2007 (za 6 terjatev za nagrado), 9. 9. 2008 (za 2 terjatvi za nagrado), 18. 4. 2011 (za 1 terjatev za nagrado), 13. 6. 2014 (za 1 terjatev za nagrado). Temu ustrezni trenutki nastopa zastaranja bi bili ob upoštevanju 5-letnega zastaralnega roka: 17. 6. 2003, 20. 5. 2020, 10. 9. 2013, 19. 4. 2016 in 14. 6. 2019. Stroški (opredeljeni v prilogi B101) so nastajali med l. 1997 in 2009, zanje bi torej zastaranje nastopilo med leti 2002 in 2015. Terjatev tožnice do toženca (t.j. terjatev za premoženje, ki že od začetka pripada njej) je – kot je mogoče razbrati iz sodb nižjih stopenj – zapadla 9. 9. 2008, ko je postal pravnomočen dodatni sklep o dedovanju, s katerim so bili določeni dediči dodatne zapuščine, v okvir katere so spadale tudi sporne obveznice. Sestrin delež pa je – kot že rečeno – tožnici pripadal šele s pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 29. 9. 2010.

31. Očitno je, da v času dospelosti tožničinih terjatev do toženca del toženčevih terjatev za posamezne dele nagrade in stroškov še ni bil zastaran, del terjatev še ni niti nastal. Zastarale so (dne 17. 6. 2003) le terjatve za nagrado za del vrnjenega premoženja, opredeljenega v 1., 2., 3., 4. in 6. alineji 35. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ter del stroškov (del teh je namreč zastaral že pred l. 2008). Že samo do 1. 12. 2010 (ko je zapadel 29. kupon obveznic) je znesek denarne terjatve iz naslova že izplačanih kuponov, ki jo ima tožnica do toženca za delež pokojne sestre znašal 68.845,74 EUR. To pomeni, da so bile najmanj v tem obsegu, ki po višini ustreza skupni višini v pobot uveljavljanih terjatev, terjatve, ki so si stopile nasproti, tudi istovrstne (tj. toženčevi denarni terjatvi se niso nasproti postavile le terjatve na izročitev obveznic). V istem obsegu so bile terjatve od 29. 9. 2010, ko je edina dedinja pokojne sestre postala tožnica, tudi vzajemne.

32. Navedeno zadošča za sklep, da toženčev pobotni ugovor ni že v naprej očitno neutemeljen. Vendar pa v postopku ni bilo ugotovljenih dovolj dejstev, da bi lahko revizijsko sodišče samo dokončno odločilo o zadevi.

34. Drži, da je bil pobotni ugovor le deloma natančno opredeljen. Z njim je toženec izrecno uveljavljal 2-krat po 11.977,63 EUR (gre za nagrado s strani obeh drugih dedinj, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic) ter stroške denacionalizacijskih postopkov v višini 19.412,94 EUR, kar skupaj znese 43.368,20 EUR. Presežek do v pobot uveljavljanih 68.845,74 EUR in nato še celoten znesek, uveljavljen z nasprotno tožbo, pa naj bi pomenila nagrado za preostali del premoženja, vrnjen v denacionalizaciji. Tako uveljavljanje nagrade za preostali del premoženja je posledica toženčevega stališča, da naj bi bila nagrada od celotnega premoženja dogovorjena enotno ter da naj bi v celoti zapadla po končani denacionalizaciji in ne že ob vračanju posameznih delov premoženja. V postopku pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno - da je bilo dogovorjeno sprotno plačevanje delov nagrade. Zato se zastavlja vprašanje, katere terjatve za posamezne dele nagrade je ob odsotnosti izrecne toženčeve opredelitve sploh mogoče presojati v okviru pobotnega ugovora.

35. Po presoji revizijskega sodišča sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katere ne. Do tega bi – zaradi uvodoma opisanih različnih učinkov odločitve o pobotnem ugovoru in odločitve o nasprotni tožbi - lahko opredelil le toženec sam. Toženec je bil že v času postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjen s tožničinim materialnopravnim stališčem o tem, da je nagrada zapadla po delih, ob vsaki vrnitvi posameznega dela premoženja. Kljub lastnemu nasprotnemu stališču je toženec imel možnost, da za primer, da bo sodišče sledilo tožničinemu naziranju, specificira, kateri deli nagrade naj se upoštevajo v okviru pobotnega ugovora in kateri v okviru nasprotne tožbe. Posledice te opustitve so zato v njegovi sferi tveganja.

36. Ugotovljeno je bilo, da je toženec s pobotnim ugovorom izrecno uveljavljal 2-krat nagrado v višini 11.977,63 EUR (za vsako od obeh dedinj; šlo je za nagrado, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic) ter stroške v višini 19.412,94 EUR, kar skupaj znese 43.368,20 EUR. Presežek do v pobot uveljavljanih 68.845,74 EUR in nato še celoten znesek uveljavljen z nasprotno tožbo, pa naj bi pomenila nagrada za preostali del premoženja, vrnjen v denacionalizaciji. Sodišči nižjih stopenj sta tožencu v okviru pobotnega ugovora prisodili del nagrade v višini 11.977,63 EUR in 3.992,54 EUR (nagrada, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic), del stroškov v višini 132,15 EUR in 1.099,33 EUR ter tisti del preostanka nagrade, ki že po njuni prvotni presoji ni bil zastaran (1.430,76 EUR in 422,94 EUR, ki odpadeta na dve enoti vrnjenega nepremičnega premoženja). V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti ali so – upoštevaje stališče o možnosti pobota s terjatvami, ki v času steka pogojev za pobot še niso bile zastarane lahko za pobot upoštevani tudi kateri od še neupoštevanih, a uveljavljenih stroškov, ter kako je s preostankom nagrade, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic, in jo toženec dolguje tožnici v svojem imenu in ne v imenu pokojne sestre. Kot je bilo pojasnjeno, pa ne bo mogoče upoštevati terjatev glede presežka zahtevane nagrade, saj toženec ni navedel, katere od njih uveljavlja v okviru pobotnega ugovora.“

Povzetek pritožbenih navedb 4

6. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo (razen v delu, v katerem je sodišče zavrnilo višjo tožničino terjatev po tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. 5 Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo pobotni terjatvi, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

7. Sodišče v ponovljenem postopku ni odpravilo bistvenih kršitev določb postopka, storilo je tudi kršitev pravdnega postopka, ker je upoštevalo dokaze, pridobljene v ponovljenem postopku.

8. Pravdni stranki v ponovljenem postopku nista bili obravnavani na enak in pošten način. Sodišče je opustilo dolžno dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič. Pri dokazni oceni zaslišanih prič in strank je bilo sodišče pristransko. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker je v ponovljenem postopku znova zaslišalo tožnico. Tožnica je med pravdo odklonila ponovno zaslišanje in ni spoštovala poziva sodišča o predložitvi listin, ki naj bi dokazovale sprotno plačevanje nagrade. Iz presoje o prepričljivosti tožničine izpovedi o zapadlosti terjatve je izostalo tudi, da sodišče njeni izpovedi ni sledilo v številnih okoliščinah, kot npr. o celotnem izplačilu nagrade tožencu, da je bila nagrada tožencu poravnana že s sklenitvijo obravnavanega dednega dogovora in da tožnica ni resnično zatrjevala, da toženec ni opravljal zatrjevanih skrbniških funkcij. Ugotovljena pomanjkljivost ni razumljiva, saj je toženec tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal na revizijska stališča. Pojasnilo sodišča, da je s tem, ko ni želel izpovedovati v ponovljenem sojenju, toženec ravnal v svojo škodo, krepi vtis o pristranskosti razpravljajoče sodnice. Zaslišanje strank v ponovljenem postopku ni dopustno, saj je sodišče s tem preprečilo odpravo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka. Sodišče naj bi v njegovo škodo štelo listini, ki ju je predložil.

9. Sodišče pri ugotavljanju vsebine dogovora o zapadlosti nagrade ni upoštevalo okoliščin pomembnih za presojo verodostojnosti tožničine izpovedi. Tožnica je izpovedala, da ob plačilu odškodnine za inventar lekarne toženec besede predujem ni omenil, česar razumljivo tudi nikoli ni trdil. Predčasno plačilo ne more biti pogojeno z izrecnim zatrjevanjem mandatarja. Pričakovanja nagrade ni mogoče enačiti z njeno zapadlost, dokazilo o sprotni izpolnitvi pa ne dokazuje dogovora o zapadlosti terjatve, temveč le, da je tožnica nagrado delno poravnala. Sodišče ni enako obravnavalo obe stranki, saj si je prizadevalo predstaviti razloge, zakaj izpovedi toženca ni mogoče slediti. Pri presoji verodostojnosti toženčeve izpovedi se pojavlja vtis o vnaprejšnji dokazni oceni. Sodišče je prezrlo, da je toženec ves čas trdil, da je bil mandat dogovorjen za celotno premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije, prav tako je bila nagrada dogovorjena v višini vrnjenega premoženja, zaradi česar gre zaključiti, da je dogovorjena nagrada zapadla ob zaključku denacionalizacijskega postopka. Toženec je le podredno trdil, da sta stranki na konkludenten način preložili obračun nagrade do zaključka vseh postopkov. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da toženec ni ponudil razlogov, zakaj naj bi bili potrebni takšni razgovori. Poziv z dne 11. 4. 2012 je bil potreben zaradi upiranja tožnice obračunu, ki je podlaga za določitev višine nagrade. Prezrto je poudarjanje o prizadevanju toženca skupaj s tožnico sestaviti obračun, po spoznanju, da se tožnica izogiba plačilu nagrade. Potrebno je razlikovati med obračunom nagrade, ki se lahko usklajuje tudi pred zapadlostjo nagrade, ko je dolžnik dolžan izpolniti obveznost. Sodišče se pri utemeljitvi razlogov, zakaj ni sledilo tožencu, sklicuje na njegovo potrdilo z dne 6. 11. 2000 in na dopis zaradi odškodnine za porušeno vilo na Erjavčevi cesti. Sodišče ugotavlja, da si je toženec že v letih 2008 do 2010 zadrževal določene zneske oziroma si je obračunal nagrado, ne upošteva pa, da je bilo zadrževanje izplačil posledica spoznanja, da tožnica ne bo spoštovala dogovora.

10. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja. Pri procesnem pobotu za ugovor zastaranja ni pomembno, kdaj se je uveljavljalo pobotanje, pač pa gre za vprašanje, ali je bila terjatev zastarana, ko ji je druga terjatev nastopila nasproti. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo ugovor o zadržanju zastaranja.

11. Zmotna je odločitev o stroških postopka. Toženec je tudi upravičen do povračila vseh pritožbenih in revizijskih stroškov, ker je v pritožbenem in revizijskem postopku uspel.

12. Toženec je priglasil pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo

13. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. 6 Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Presoja utemeljenosti pritožbe

14. Pritožba je utemeljena. 7

Okvir presoje pritožbenega sodišča v novem sojenju

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katero je bila ugotovljena terjatev tožnice zoper toženca in odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Predmet presoje pritožbenega sodišča v novem sojenju so torej (le še) pritožbene navedbe oziroma odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem terjatve toženca do tožnice v presežku zneska 19.055,35 EUR do višine zneska 68.845,74 EUR, ki ga toženec uveljavlja v pobot.

Glede procesnih kršitev 8

16. Toženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo prepoved prekluzije, s tem, ko je upoštevalo dokaze, ki jih je tožnica predložila v ponovljenem postopku, z utemeljitvijo, da njihova dopustnost ne bo zavlekla reševanja spora. To merilo za dopustnost listinskega gradiva, ki je bilo predloženo po prvem naroku (286. člen ZPP), je bilo omogočeno šele z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 2/2017), in se zato v skladu s prehodno in končno odločbo 125. člen ZPP-E (ki določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E (pred 14. 9. 2017), konča po določbah do sedaj veljavnega zakona) v obravnavanem primeru ne more uporabiti. Sodišče prve stopnje bo navedene dokaze v novem sojenju lahko uporabilo le, če jih tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca prvega naroka.

17. Toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v prvotnem postopku v nadaljevanju pravde odklonila zaslišanje. Ponovljeni postopek je bil opravljen pred drugo sodnico. Določba 302. člena ZPP 9 dopušča sodišču odločitev, ali bo pravdni stranki ali priče ponovno zaslišalo. Odločitev o tem, ali bo opravilo ponovna zaslišanja, je prepuščena sodišču, stranki pa lahko podata soglasje k branju zapisnikov o že izvedenih zaslišanjih. Zato postopanje sodišča v ponovljenem postopku, ko se je odločilo za ponovno zaslišanje pravdnih strank, prebralo pa izpovedi prič v soglasju s strankama, ni bilo v nasprotju z navedenim določilom. Katero kršitev postopka naj bi sodišče s tem storilo, toženec niti ne navaja. Dodatno zaslišanje strank ni v nasprotju z napotki višjega in revizijskega sodišča, ki nista mogla biti seznanjena z dejstvom, da bo zadevo prevzela nova sodnica. Z neposrednim soočenjem sodnika s stranko pa se (lahko) ustvari boljši vtis o prepričljivosti pričevanja kot z branjem zapisnika o njenem zaslišanju. Ker je bilo sodišče dolžno skladno z opozorili pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku med drugim ponovno presoditi verodostojnost in prepričljivost tožničine izjave, z njenim ponovnim zaslišanjem (ob tem, ko je imel tudi toženec možnost ponovnega zaslišanja, a jo je zavrnil, češ da je že vse povedal) ni storilo nobene kršitve. Izpodbijana sodba se ne opira zgolj na izpoved tožnice in interpretacijo o pomenu toženčeve odklonitve zaslišanja v ponovljenem postopku. Stranka ima sicer pravico odkloniti zaslišanje, kar je storil tudi toženec, ki je zavrnil ponovno zaslišanje. 10 Obrazložitev izpodbijane sodbe v tč. 27 je moč razumeti, da se je s tem odrekel možnosti, da sodišče ponovno presodi verodostojnost njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje pa je navkljub ravnanju toženca v ponovljenem postopku presojalo (ne)verodostojnost in (ne)prepričljivost izpovedi obeh strank (toženčeve le ob branju zapisnika o njegovem zaslišanju).

18. Ne glede na pojasnjeno, pa ni nobenega dvoma, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo zaslišati pravdni stranki, posebej glede toženčeve terjatve, ki se nanaša na stroške, ker je ta terjatev toženca iz pobotnega ugovora, glede na substancirane ugovore tožnice, sporna tako po temelju kot po višini.

Glede terjatve v zvezi s plačili nagrad

19. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili nagrada in formula za njen obračun dogovorjeni vnaprej: med dediči 11 po pokojnem B. B. je namreč (ves čas) veljal dogovor, da si bodo vrnjeno premoženje delili tako, da bo vsaka od sester prejela 30 %, toženec pa 40 % oziroma da bo slednji za svoj trud in delo prejel 10 % od vrnjenega premoženja. Med dediči je bila nagrada dogovorjena ne le za delo in trud v denacionalizacijskih postopkih, pač pa tudi (za) potem, ko je bil toženec skrbnik vrnjenega premoženja. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (tudi upoštevaje napotila revizijskega in pritožbenega sodišča) ugotovilo, da toženec svojih trditev o dogovoru, da se nagrada poračunava takrat, ko bo vrnjeno vso premoženje, ni dokazal, da pa je tožnici uspelo dokazati vsebino dogovora, kot ga je zatrjevala, in sicer, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade. 12

Glede določenosti zahtevka iz pobotnega ugovora v zvezi s plačili nagrad

20. Vrhovno sodišče je v sklepu izpostavilo navedbe tožnice, da je toženec v postopku zahteval celotno nagrado nediferencirano, torej v enotnem znesku od celotnega vrnjenega premoženja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo plačilo nagrade dogovorjeno po delih (od posameznih enot vrnjenega premoženja), iz toženčevih navedb pa ni mogoče razbrati, katere terjatve za posamezne dele nagrade sestavljajo pobotni ugovor in katere nasprotno tožbo. Zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe je pravnomočna, zato se (bo) v novem sojenju odloča(lo) le o pobotnem ugovoru. Vrhovno sodišče v sklepu izpostavlja, da sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne, da bo mogoče presojati le utemeljenost nagrade, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic, ker je toženec te nagrade opredeljeno navedel v pobotnem ugovoru in ki jo tožencu dolguje tožnica v svojem imenu in ne v imenu pokojne sestre (ki jo sodišče prve stopnje tožencu že priznalo), ne bo pa mogoče upoštevati terjatev glede presežka zahtevane nagrade, saj toženec ni določno navedel, katere od njih uveljavlja v okviru pobotnega ugovora.

Glede terjatve v zvezi s plačili stroškov

21. Toženec v pobotnem ugovoru uveljavlja terjatev iz naslova stroškov, ki jih je opredeljeno navedel, predložil oziroma predlagal pa je tudi dokaze. Tožnica je trdila, da sta s sestro sproti plačevali vse stroške tožencu in tudi, da posamezni stroški, do katerih se je konkretno (posamično) opredelila, niso izkazani. Sodišče prve stopnje se do teh ugovorov tožnice v sodbi ni opredelilo, ker je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem sojenju 13 opraviti dokazno presojo (ne)utemeljenosti (vseh) stroškov, ki jih uveljavlja toženec v pobotnem ugovoru, tako po temelju kot višini.

22. Pri odločitvi v tem delu, posebej v zvezi z zastaranjem posameznih terjatev iz naslova plačila stroškov, je treba upoštevati, da mora tožnica del teh stroškov plačati v svojem imenu, del pa v imenu pokojne sestre, kot njena edina dedinja. Tožnici je pripadla zapuščina po sestri (ki je umrla leta 2001) šele s pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 29. 9. 2010. Od smrti sestre do izdaje tega sklepa se ni vedelo, kdo bo dedoval sestrin delež iz naslova vrnitve denacionaliziranega premoženja, zato terjatve iz naslova plačila stroškov, ki odpadejo na delež sestre, niso zastarale.

23. Posebej glede stroškov, ki odpadejo na tožnico, torej ne gre za sestrin delež, pa bo treba upoštevati napotke Vrhovnega sodišča, v katerem je pojasnjeno, da je glede zastaranja odločilno, kdaj so stekli pogoji za pobot: vzajemnost, istovrstnost in dospelost nasprotnih terjatev. Iz teh razlogov tudi ne bo mogoča presoja, 14 da terjatev toženca iz naslova povrnitve stroškov ni izkazana že iz razloga, ker v postopku ni zatrjeval, ali so stroški nastali v zvezi z denacionalizacijskim postopkom ali v postopku skrbništva.

Odločitev pritožbenega sodišča

24. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev terjatve toženca zoper tožnico, procesni pobot, glede zavrnitve terjatve iz pobotnega ugovora v presežku ter glede stroškov postopka, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

25. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Glede vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje

26. Sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo utemeljenost terjatev toženca iz pobotnega ugovora, ki jih je zavrnilo zaradi zastaranja. Posledično se ni opredelilo do ugovorov tožnice, ki je opredeljeno nasprotovala tem terjatvam tako po temelju kot po višini. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera, pritožbeno sodišče ne more (sme) samo dopolniti postopka, 15 ker bi s tem poseglo v pravice pravdnih strank do pritožbe (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pravda je v opisanem delu vzpostavljena na povsem novih temeljih, ne gre več za vprašanje zastaranja, marveč za vprašanje utemeljenosti toženčevih terjatev, kar pomeni, da je treba vsebinsko odločati o (ne)utemeljenosti teh terjatvah. Na takšnem, povsem ponovljenem izhodišču pravde, pa ni mogoče začeti na pritožbeni stopnji sojenja. 16 Pritožbeno sodišče zaradi varstva pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne more v celoti prevzeti vloge dejstvenega sodnika (iudex facti). 17

1 Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo P 302/2010-I z dne 2. 7. 2015, ki jo je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 3261/2015 z dne 24. 2. 2016 glede plačila posameznih zneskov deloma spremenilo, v ostalem delu pa pritožbi pravdnih strank zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018 reviziji toženca ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 764/2018 z dne 4. 7. 2018 pritožbama pravdnih strank ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2 Tožnica se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila.

3 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve povzema večji del obrazložitve iz sklepa Vrhovnega sodišča, kjer so poleg materialnopravnih stališč, predstavljene tudi procesnopravne predpostavke za vodenje postopka v novem sojenju v zvezi s pobotnim ugovorom, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju v zvezi z napotki, ki jih je dal0 sodišču prve stopnje za novo sojenje.

4 Pritožbeno sodišče je v bistvenem povzelo pritožbene navedbe iz sodbe I Cp 2381/2019 (podrobneje glej 2. tč. obrazložitve), ki so v zvezi z relevantnimi dejstvi (le) glede pobotnega ugovora.

5 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

6 Pritožbeno sodišče teh navedb ne povzema. Iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da so bile relevantne navedbe iz odgovora na pritožbo upoštevane pri odločitvi pritožbenega sodišča.

7 Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom, ker je zgolj v tem delu Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 73/2021 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča I Cp 2381/2019, kar pomeni, da je bila s to sodbo pritožbenega sodišča v ostalem delu pritožba toženca že pravnomočno zavrnjena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo, s katero toženec izpodbija sodbo v tem delu obravnavalo kot samostojno celoto in je iz tega razloga pritožbi v celoti ugodilo (in ne le deloma).

8 Pritožbeno sodišče se je že v sodbi I Cp 2381/2019 določno opredelilo do teh pritožbenih navedb, zato so v nadaljevanju povzeti odločilni razlogi iz te sodbe, ki niso v zvezi z zastaranjem pobotnega ugovora, ker pritožbeno sodišče v tem delu sedaj sledi materialnopravnim stališčem Vrhovnega sodišča, ki so drugačna, kot jih je zavzelo pritožbeno sodišče v citirani sodbi (glej 13. tč. obrazložitve sodbe).

9 Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

10 Tudi dodatno glede narave dveh plačil.

11 Poleg pravdnih strank tudi njuna sestra A. A. in njihova mati (žena pokojnega).

12 Pritožbeno sodišče se je že v sodbi I Cp 2381/2019 določno opredelilo do pritožbenih navedb glede vsebine dogovora o času obračunavanja nagrad za delo v denacionalizacijskih postopkih in za delo toženca kot skrbnika tega premoženja, zato teh razlogov znova ne povzema, se pa na njih sklicuje (7.tč. - 12. tč. obrazložitve sodbe), v zvezi z zadržanjem zastaranja pa se sklicuje na razloge iz 14. tč. obrazložitve sodbe.

13 Tudi če bo zavzelo drugačna materialnopravna stališča.

14 Kot jo je naredilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (glej 38. tč. obrazložitve sodbe).

15 Primerjaj z razlogi iz 32. tč. sklepa VS RS II Ips 73/2021.

16 VSRS sklep Cp 33/2020.

17 VSRS sklep Cp 17/2020.