Supreme Court dismisses appeal against cassation order, confirming that appellate courts cannot fully replace first-instance fact-finding.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče zaradi varstva pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne more v celoti (!) prevzeti vloge dejstvenega sodnika (iudex facti).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo. Toženca je z njo zavezalo k plačilu 68.843 EUR z obrestmi in stroški postopka.

2. Višje sodišče je zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tako je storilo, ker je presodilo, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani. Najprej je ugotovilo, da je pritožnik napadal procesno dejstvo pravilne vročitve. Trdil je, da vročilnice ni podpisal ter za to trditev ponudil tudi primeren dokaz – izvedenca grafologa. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi. Iz navedenega razloga je odprto vprašanje višine neupravičene obogatitve. Gre za dejansko vprašanje, ki ga bo po presoji pritožbenega sodišča moralo reševati sodišče prve stopnje v dokaznem postopku. Pritožbeno sodišče je v 11. točki obrazložitve podalo razloge, zaradi katerih je razveljavitev zamudne sodbe po njegovi presoji nujna.

3. Zoper sklep vlaga tožeča stranka pritožbo po 357a. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi pritožbeno sodišče lahko vse rešilo samo. Trditve o napačni vročitvi ustrezajo standardu zlorabe procesnih pravic. Vročitev je bila osebno opravljena na pošti. Dokaz z grafologom bi lahko Višje sodišče izvedlo samo in tako ravnalo skladno z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka.

4. Nasprotuje presoji pritožbenega sodišča, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi. Morda gre kvečjemu za delno nesklepčnost, na odpravo katere bi moralo samo Višje sodišče pozvati tožečo stranko. Ne glede na to pa bi lahko oziroma bi po stališču pritožnika moralo pritožbeno sodišče izdati vsaj delno zamudno sodbo.

5. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je v postopku po 357a. členu ZPP, ki omogoča pritožbeni preizkus uporabe kasatoričnega pooblastila, pritožba omejena izključno na to vprašanje. Vrhovno sodišče se tako ne sme spuščati v vprašanje pravilnosti presoje pritožbenega sodišče, da je uveljavljani pritožbeni razlog (bodisi procesne kršitve bodisi zmotne uporabe materialnega prava) v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje podan in s tem pritožba utemeljena. Izjema je le, če bi šlo za očitno arbitrarno presojo ter tako za navidezno presojo pritožbenega sodišča. Slednje namreč potem, logično, onemogoča tudi preizkus (ne)pravilnosti uporabe razveljavitvenega pooblastila. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

8. V obravnavani zadevi to pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na presojo pritožbenega sodišča o nasprotju med tožbenimi trditvami in zraven ponujenimi dokazi, kar preprečuje izdajo zamudne sodbe (četrta točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Čim je tako, pa je pravilna tudi presoja, da druge ustavnoskladne možnosti, kakor je razveljavitev sodbe sodišče prve stopnje, ni. Pritožbeno sodišče namreč zaradi varstva pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne more v celoti (!) prevzeti vloge dejstvenega sodnika (iudex facti).

9. V skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

10. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP).