Appeal dismissed; taxpayer must prove inability to liquidate assets for court fee payment.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Če stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka). Predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za redni postopek je ugodilo in ji plačilo sodne takse v višini 6.525,00 EUR odložilo za 24 mesecev od izdaje sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, podredno pa, da ga spremeni tako, da ji odloži plačilo sodne takse za vsaj 48 mesecev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravni osebi le, kadar ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Po prvem odstavku 12b. člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah in o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih. Trditveno in dokazno breme o pogojih za oprostitev je bilo na tožeči stranki (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev oprlo na ugotovitev, da ima tožeča stranka za 842.535,80 EUR sredstev, od tega 699.760,67 EUR dolgoročnih sredstev (dolgoročnih finančnih naložb) in 142.764,83 EUR kratkoročnih sredstev (od tega 140.304,83 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev) ter da je imela v letu 2020 za 153.404,74 EUR kapitala (od tega 145.154,74 EUR prenesenega dobička). To pomeni, da razpolaga s premoženjem, ki ga je mogoče unovčiti za plačilo sodne takse. Če stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, pa mora trditi in izkazati, da tega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tožeča stranka v predlogu ni pojasnila, zakaj vsaj dela svojih sredstev ne more unovčiti za plačilo sodne takse, prav tako pa ni navedla, da kratkoročne poslovne terjatve še niso zapadle ali da so težko izterljive oziroma da dolgoročne finančne naložbe niso unovčljive ter da so vsa sredstva nujno potrebna za poslovanje. Zato višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ugotovljeno stanje tožeče stranke kaže na to, da je sredstva za plačilo takse sposobna zagotoviti.

6. Pritožbeni očitek o kršitvi določbe 285. člena ZPP, češ da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati k dopolnitvi eventualno pomanjkljivih navedb o tem, kaj predstavlja njeno premoženje ter ali je to premoženje unovčljivo, ni utemeljen. V postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks namreč materialno procesno vodstvo ne pride v poštev. 1

7. Pritožbenih navedb, da (in zakaj) tožeča stranka ne more pričakovati plačila iz naslova terjatev in finančnih naložb, višje sodišče ne more upoštevati, saj jih tožeča stranka prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Prav tako tudi ni utemeljen podredni predlog tožeče stranke, da se odlog plačila sodne takse podaljša na vsaj 48 mesecev. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZST-1 namreč čas odloga plačila ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Tožeča stranka takšnih okoliščin v predlogu za taksno oprostitev ni zatrjevala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v letih 2019 in 2020 ni poslovala, za presojo (dolžine) odloga plačila ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč predlogu za odlog plačila sodne takse ugodilo, ker je ocenilo, da premoženje, s katerim razpolaga tožeča stranka, ni unovčljivo v 15-dnevnem roku za plačilo sodne takse. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na unovčljivost terjatev (da je za morebitno izterjavo potreben daljši čas), predstavljajo (kot že predhodno pojasnjeno) nedopustne pritožbene novote, zato jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) ter ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Glej tudi sklepe VSL I Cpg 200/2014, II Cp 384/2018, I Cp 1652/2020.