Appeal dismissed; court upheld first-instance rejection of claim and refusal of unauthorized lay representation.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Po določilu tretjega odstavka 87. člena ZPP je lahko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 1.170.000 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.786,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pritožuje se laično. V obsežni pritožbi, v kateri se sklicuje na večje število določil Ustave RS, Zakona o denacionalizaciji, Zakona o dedovanju, Obligacijskega zakonika, Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah navaja, da so bile njegovemu pravnemu predniku odvzeta zemljišča za simbolično odškodnino, ki jo je vzel iz prisile in strahu. Ti podržavljeni njivi sta danes sestavni del letališča v C., ki ga je finančno podprla tudi Zveza Nato. To pomeni, da je cena zemljišč bistveno višja od odškodnine, ki jo je dobil tožnikov pravni prednik.

Sodišče je izdalo sodbo po le 19 minut trajajoči glavni obravnavi in ni upoštevalo predlaganih dokazov, kar predstavlja grobo kršitev poštenega sojenja. Sodišče ni zaslišalo tožnika in ni omogočilo ustne obravnave in kontradiktornosti postopka. Tožniku ni dovolilo, da bi ga zastopal zastopnik, ki mu tožnik zaupa, kar predstavlja kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podane niso niti bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta bili nepremičnini parc. št. 000/91 in 000/92, obe k. o. X, last tožnikovega pravnega prednika (starega očeta) podržavljeni z odločbo krajevne razlastitvene komisije ... s 17. 7. 1974 in da je bila tožnikovemu pravnemu predniku ob razlastitvi izplačana odškodnina. Tožnikov oče je v letu 1992 vložil zahtevo za denacionalizacijo, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Zahteva je bila zavrnjena, ker so bile ugotovljene ovire za vrnitev v naravi in ker ni prišlo do oškodovanja razlaščenca, saj sta bili valorizirana vrednost podržavljenih parcel in izplačana odškodnina skoraj popolnoma enaki ter ni bilo pogojev za denacionalizacijo. Zoper odločbo je bil sprožen upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo s 5. 6. 2002 tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo s 6. 3. 2003 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožnikovo tožbo za plačilo odškodnine 1 za povračilo škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim dejanjem storila oseba ali organ, ki tako službo opravljala, presojalo na podlagi 26. člena Ustave RS in 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovilo je, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede obstoja protipravnega ravnanja tožene stranke in zaradi pomanjkanja izpolnjenih vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (v obravnavanem primeru protipravnega ravnanja) zahtevek zavrnilo. Hkrati je ugotovilo tudi, da bi bilo treba ne glede na neizpolnjenost obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost zahtevek zavrniti, saj je tožnikova terjatev za plačilo odškodnine po 26. členu Ustave RS zastarala. Tožnik se je namreč seznanil z odločbo Vrhovnega sodišča RS 6. 3. 2003, do vložitve tožbe 21. 3. 2017 pa je triletni zastaralni rok že potekel. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

8. Ker je tožnik v tožbi kot pravno podlago navajal tudi 72. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je sodišče presojalo tudi, če je tožnik pridobil upravičenje po citiranem določilu. Glede na to, da upravičencu premoženje ni bilo vrnjeno v naravi oziroma ni bil priznan noben zahtevek iz naslova denacionalizacije, saj ni bilo ugotovljenega prikrajšanja, tožnik upravičenja po citiranem določilu ni pridobil. Zato je potrebno zahtevek tudi iz tega razloga zavrniti. Pritožbeno sodišče razloge sprejema.

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da njegov pravni prednik pri odvzemu lastnine ni izjavil svobodne volje. Pritožbena navedba ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbije. Z razlastitvijo se odvzame lastninska pravica na nepremičnini (proti odškodnini ali nadomestilu v naravi) bistveni pogoj pa je izkazana javna korist. V postopkih razlastitve razlaščenci praviloma nasprotujejo razlastitvi oziroma ta ni izraz njihove želje in volje. Prvostopenjsko sodišče je v 9. točki obrazložitve med razlogi navedlo, da bi moral tožnik, če meni, da je pravni prednik prejel odškodnino in predal zemljišče zaradi sile in grožnje razlastitvenih organov, vložiti zahtevo za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. ZDen je namreč posledice pravnega posla, sklenjenega pod grožnjo, silo in zvijačo državnega organa uredil kot specialni predpis. Tožnik zato ne more s sklicevanjem na splošne odškodninske predpise uspeti glede razveljavitve razlastitvene pogodbe. Že prvostopenjsko sodišče pa je tudi glede tega (pravilno) opozorilo na zastaralne roke.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da sodišče ni omogočilo kontradiktornega postopka, saj ni izvedlo predlaganih dokazov (ni zaslišalo predlaganih prič in tožnika) ter ni dopustilo zastopanja po pooblaščencu, ki ga je izbral tožnik.

11. Po določilu tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je lahko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Tožnik je za zastopanje pooblastil osebo, ki ni odvetnik in nima opravljenega pravniškega državnega izpita.

12. Na narok za glavno obravnavo 21. 1. 2019 je pristopil L. P., ki je v spis vložil tožnikovo pooblastilo. Ker ni imel pravniškega državnega izpita, ga je sodišče poučilo, da tožnika ne more zastopati kot pooblaščenec, lahko pa je na naroku navzoč kot javnost. Sodišče je na istem naroku pozvalo tožnika, naj se izjasni, če si bo vzel kvalificiranega pooblaščenca v skladu z določilom tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali se bo zastopal sam. Tožnik je vztrajal, da ga bo v postopku zastopa L. P. in da ne bo vzel drugega pooblaščenca. Prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni dopustilo, da bi tožnika zastopal pooblaščenec brez opravljenega pravniškega državnega izpita ni kršilo določil ZPP niti Evropske konvencije o človekovih pravicah kot trdi tožnik v pritožbi.

13. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v spisu in s sklepom zavrnilo ostale predlagane in neizvedene dokaze. V 3. točki izpodbijane sodbe je zavrnitev izvedbe ostalih predlaganih dokazov obrazložilo.

14. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki bi ga z njimi dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren (primerjaj odločbe VS RS II Ips 34/2006, II Ips 137/2007, II Ips 588/2007 ter pravno teorijo Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 357 in 358).

15. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka stvar dovolj razjasnjena in zrela za presojo, izvedba ostalih dokazov pa ne bi pripomogla k razreševanju pravno pomembnih okoliščin. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema. Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, katerih dokazov prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, pa bi jih moralo (razen njegovega zaslišanja) in katera dejstva (ki so ostala nedokazana ali napačno ugotovljena) bi z njimi dokazoval. Poleg tega mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286. b člen ZPP). Tožnik kršitev do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjeval.

16. Pritožbene navedbe o tem, da sta podržavljeni njivi danes v sklopu Letališča C., ki ga je finančno podprla Zveza Nato, zaradi česar je cena zemljišča večja od odškodnine, ki jo je pridobil tožnikov pravni prednik, ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne spremenijo. Gre za nova zatrjevana dejstva nastala po izvedeni razlastitvi.

17. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških s posplošeno navedbo, da jih ne priznava ter da so nesorazmerni s standardom v Republiki Sloveniji. Pritožbene navedbe so posplošene, uradni preizkus pa ni pokazal kršitev, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

18. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Tožnik vtožuje plačilo škode za izgubljen zaslužek in dobiček zardi neuporabe zemljišč (550,00 EUR), za izgubljeno premoženje (270.000 EUR), za duševne bolečine za strah in ogroženost (150.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnih pravic (200.000 EUR).