Appeal dismissed; court held mandatory defense lawyer fees apply only to state-mandated cases, not voluntary appointments.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant challenged a first-instance ruling awarding a fee to a temporary counsel appointed at the defendant's request. The appellant argued that the court failed to apply the half-fee rule for mandatory defense lawyers, while the temporary counsel agreed with the lower court's decision. The Supreme Court rejected the appeal, ruling that the statutory half-fee provision applies exclusively to state-mandated defense and free legal aid, not to voluntary appointments initiated by a party's request.
Legislator headnote
AI generated17. člen ZOdv; 82. člen ZPP: The statutory provision granting temporary counsel a half-fee applies only to cases involving mandatory defense or free legal aid funded by the state, not to temporary counsel appointed upon a party's request.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sodišče začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, v obravnavani zadevi pa odvetnica (začasna zastopnica) tudi ne izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, zato ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 17. člena ZOdv.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začasni zastopnici priznalo nagrado v skupni višini 3.427,08 EUR.
2. Zoper takšno določitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), po kateri je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Pri tem se sklicuje na odločitev v zadevi IV Cp 2330/2016.
Predlaga, da pritožbeno sodišče znesek v višini 3.427,08 EUR nadomesti z zneskom 1.713,54 EUR in priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Začasna zastopnica prvega toženca v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Zakon o odvetništvu v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Skladno z določbo 82. člena ZPP postavi sodišče začasnega zastopnika toženi stranki na predlog tožeče stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Temeljni pogoj za postavitev začasnega zastopnika je torej tožnikov predlog. Stroški, ki jih je prvo sodišče priznalo začasni zastopnici, so posledica tožnikovega procesnega dejanja, čeprav je razlog za postavitev začasnega zastopnika v danem primeru na toženčevi strani. Začasni zastopnik, ki ga sodišče postavi tožencu v primerih iz 82. člena ZPP ima po prvem odstavku 83. člena istega zakona v postopku vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračilo stroškov za zastopanje. Ta pravica začasnega zastopnika tudi ni odvisna od izida pravde. Stroški začasnega zastopanja so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP).
6. Sodišče začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti 1 , v obravnavani zadevi pa odvetnica (začasna zastopnica) tudi ne izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, zato ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 17. člena ZOdv. Prej citirana določba je uporabljiva predvsem v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih ter obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki je odvetnik, skladno z določbami Zakona o duševnem zdravju ter pri izvajanju storitev brezplačne pravne pomoči. Gre za opravljanje nalog, ki predstavljajo pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. Zato v tem delu odvetniki – kot ugotavlja Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-2/15 – ne opravljajo svobodne gospodarske dejavnosti, temveč dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev. Obravnavani primer pa se od prej navedenih bistveno razlikuje, saj sodišče postavi začasnega zastopnika na tožnikov predlog, ne pa po uradni dolžnosti 2 .
7. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in je odločitev prvega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).
8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor začasne zastopnice na pritožbo ni v bistvenem prispeval k presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z odgovorom, nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona).
1 Primerjaj Galič, A. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005.
2 Primerjaj VSL sklep I Cp 1940/2015, VSL sklep I Cp 4399/2010.