Supreme Court dismisses appeal for lack of significant legal question and severe consequences under administrative procedure law.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, Vrhovno sodišče pa ga s svojo interpretacijo argumentov iz revizije namesto njega ne more zastaviti, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

Zgolj z navedbo, da naj bi bil izpodbijani akt podlaga za morebitni bodoči postopek odvzema dovoljenja na podlagi 162. a člena ZASP, pa revident ne more uspeti, prav tako pa ne z navedbo posledic, ki bi izhajale iz tega morebitnega bodočega postopka in v njem izdane odločitve, ki bi bila za revidenta neugodna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino,št. 31223-19/2011 z dne 18. 3. 2014, s katerim je ugotovil kršitve 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in tožeči stranki naložil odpravo ugotovljenih kršitev.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je ta pogoj izpolnjen le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ta pa mora presegati z zakonom določeno vrednost, to pa v obravnavani zadevi ni podano.(1)

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident pa teh zahtev ni izpolnil, saj pravnega vprašanja ne izpostavi, temveč zgolj navaja, da „gre v obravnavanem primeru za problem širitve nejasne zakonske ureditve Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) preko postopkov, ki za stranko v postopku prinašajo negativne posledice z elementi kaznovanja (nekakšna kršitev načela lex certa), pri čemer pravno nejasnost in praznine, ki nastajajo v zvezi z njo, lahko zapolni le sodna praksa ali pa zakonodajalec s spremembo zakonske ureditve,“ ob tem pa poudarja, da bo to pomembno pravno vprašanje pojasnjeno v nadaljevanju. S tem ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, Vrhovno sodišče pa ga s svojo interpretacijo argumentov iz revizije namesto revidenta ne more zastaviti, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

8. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zgolj z navedbo, da naj bi bil izpodbijani akt podlaga za morebitni bodoči postopek odvzema dovoljenja na podlagi 162. a člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, pa revident ne more uspeti, prav tako pa ne z navedbo posledic, ki bi izhajale iz tega morebitnega bodočega postopka in v njem izdane odločitve, ki bi bila za revidenta neugodna.

9. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Enako npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011.