Appeal dismissed; joint guarantors are not joint opponents under ZPP Art. 202 for lease debt.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Položaj t.i. sosporniškega intevenienta po 202. členu ZPP ima oseba, ki bi, če bi sama nastopala kot stranka v pravdi, bila enotni sospornik s stranko, ki se ji pridruži v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog A. A. za sosporniško intervencijo na strani tožene stranke.

2. Pritožuje se A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da pravni interes solidarnega poroka obstaja, njene pravice so bile kršene pred in po podpisu poroštvene izjave. Izjave o solidarnem poroštvu z dne 25.7.2008 tožeča stranka ni prerekala, niti ni zatrjevala, da solidarno poroštvo ne obstaja, zato velja, da določene pravice obstajajo na podlagi poroštvene izjave in obstaja pravni interes. Tožeča stranka je z goljufijo ravnala tako pred podpisom poroštvene izjave kot tudi kasneje in s tem kršila pravice solidarnega poroka. Opisuje, da je tožeča stranka od glavnega dolžnika zahtevala in dobila dodatna zavarovanja, kaj se je dogajalo v zvezi z razvezo leasing pogodb, da kot solidarni porok ni bila seznanjena z dejstvi glede razvezanih pogodb, s čemer so bile kršene njene osnovne pravice. Kot solidarni porok je ravnala v korist tožeče stranke dokler ob prejemu prvega dela dokumentacije ni bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vseskozi goljufala. Sodba se neposredno nanašala na pravice obeh porokov, zato izključitev kateregakoli od njiju ni upravičena. Sodišče ni korektno utemeljilo zavrnitve po 202. členu ZPP, saj dejanski pravni interes solidarnega poroka obstaja in je nesporen. V resnici pravnega interesa za to pravdo ni izkazala tožeča stranka, ki je zgolj prevzemnik terjatve. Sklicuje se na izjavo priče B. B. v kazenskem postopku, iz katere naj bi izhajalo, da je tožeča stranka ogoljufala tako glavnega dolžnika kot oba poroka. Sodišču očita, da v različnih postopkih neenako obravnava udeležence v pogodbenih razmerjih. Argument sodišča v zvezi s 1020. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ni korekten, saj je argument solidarnega poroka zoper nezakonito pridobivanje premoženjske koristi leasingodajalca močnejši. Tožeča stranka glavnega dolžnika in posledično oba poroka izsiljuje na podlagi že razvezanih pogodb, zato je vsaka odločitev, ki prednostno ne upošteva razsežnosti te prevare, neutemeljena in neupravičena. Sosporna intervencija ni v ničemer sporna, saj če tožeča stranka v tej pravdi uspe, bo svojo neobstoječo terjatev lažje izterjala od dveh porokov kot od enega. Sporno je to, da sodišče drugo ogoljufanemu poroku ne bi dopustilo uveljavljanja njegovih neposrednih pravic, ki jih določa njegov pravni interes, ki je oseben in lasten in neposredno zadeva tudi njegove pravice in položaj. Zato naj sodišče sosporno intervencijo dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Položaj t.i. sosporniškega intervenienta po 202. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima oseba, ki bi, če bi sama nastopala kot stranka v pravdi, bila enotni sospornik s stranko, ki se ji pridruži v pravdi. Za enotno sosporništvo gre, kadar je mogoče spor po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Glede na navedbe tožene stranke in predložene dokaze - poroštvene izjave, sta toženec in pritožnica solidarna dolžnika (več porokov za isti dolg odgovarja solidarno – 1020. člen OZ). Solidarni dolžniki pa niso enotni sosporniki, saj lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji, z različnimi odmiki, vsak solidarni dolžnik lahko uveljavlja ugovore, ki izvirajo iz njegovega osebnega razmerja z upnikom, itd.(1) Dejstvo, da sta toženec in pritožnica zakonca, na odločitev glede dopustitve sosporniške intervencije v tej zadevi ne vpliva, saj se vtoževana terjatev ne nanaša na obveznosti, ki bi jih eden od zakoncev prevzel za tekoče potrebe družine. Sodna praksa je zavzela stališče, da sta le v primeru, ko se vtožuje plačilo dolga, nastalega zaradi pokrivanja tekočih potreb družine (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), zakonca enotna sospornika.(2) V obravnavanem primeru pa tožeča stranka vtožuje plačilo dolga iz naslova neplačanih obveznosti po štirih pogodbah o finančnem leasingu, ki jih je sklenilo s tožečo stranko podjetje G. d.o.o., toženec in pritožnica pa sta se zavezala vsak posebej kot poroka.

5. Za odločitev o dopustitvi sosporniške intervencije so odločilna le v prejšnjem odstavku navedena dejstva. Relevantnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijanem sklepu, pritožba ne izpodbija. Pravilno je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da ima A. A. sicer pravni interes, da v pravdi zmaga toženec, kar pa za sosporniško intervencijo po 202. členu ZPP ne zadošča. Položaj sosporniškega intervenienta se bistveno razlikuje od položaja stranskega intervenienta v pravdi, saj sosporniški intervenient lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi v nasprotju s procesnimi dejanji stranke; v bistvu ima sosporniški intervenient položaj stranke in se nanj raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti sodbe. Na pritožnico pa se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi, ne bo neposredno nanašala.

6. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so relevantne za izpodbijano odločitev o priglašeni sosporniški intervenciji (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Zato je treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

7. Stroški tega pritožbenega postopka ni priglašeni, zato izreka o njih ni (163. člen ZPP).

Op. št. (1): Komentar mag. Nine Betetto k 196. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala založba Uradni list RS, GV Založba leta 2006, stran 260.

Op. št. (2): sodba VS RS II Ips 94/2001