Supreme Court allows appeal against dismissal of debt claim against non-appearing spouse in joint debt case.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe, razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Učinek pravnomočne sodbe, izrečene zoper enega zakonca v zvezi z dolgom iz tekočih potreb družine, se ne razteza na drugega zakonca, ki v pravdi ni sodeloval. Zato zanj takšna sodba ni razsojena stvar.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo z zahtevkom, da mu mora toženec nerazdelno z ženo plačati tolarsko protivrednost 5.000 DEM z obrestmi. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo zavrnilo tožnikov predlog za izdajo sodbe zaradi izostanka in zavrglo tožbo (sklep o slednji odločitvi je izdalo tudi pisno), ker je bilo o tu uveljavljanem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo zaradi izostanka v zadevi P 211/96 zoper toženčevo ženo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti temu sklepu in sklepu, da se ne izda sodba zaradi izostanka, in jo potrdilo. Zavzelo je stališče, da gre tako v tej zadevi kakor tudi v zadevi P 211/96 zoper toženčevo ženo za isti zahtevek - za izpolnitev njune obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem. V takšnih primerih gre pri zakoncih za dispozitivna enotna sospornika in tako pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper drugega.

Zoper ta sklep v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je vložila vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema očita, da sta nepravilno uporabili drugi odstavek 333. člena v času odločanja veljavnega Zakona o pravdnem postopku (iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP), zaradi česar je sočasno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Sodišči tudi nista uporabili 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Trdi, da tožbena zahtevka v obravnavanih pravdah nista istovetna, ker gre pri njiju za različna toženca. Sodba, izdana v zadevi P 211/96, ni izvršilni naslov zoper toženca, ker ni sodeloval v tem postopku. V zdaj obravnavani zadevi je tožnik zahteval le, da tožencu naloži, da je dolžan vrniti posojilo solidarno z njegovo ženo, za katero je že imel izvršilni naslov. Problem sosporništva, ki ga poudarja pritožbeno sodišče, je pravno vprašanje, relevantno v zadevi P 211/96, kjer pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, sledi utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker sodišče sploh ni odločalo o dejanski in pravni podlagi, ni mogoče govoriti o učinkih sodbe zaradi izostanka na toženca. Zavrženje tožbe onemogoča tožniku, da bi v sodnem postopku dosegel odločitev, ali je poleg že obsojene dolžnikove žene dolžan solidarno odplačati posojilo tudi toženec. Tudi slednjemu je bilo onemogočeno, da bi v pravdnem postopku ugovarjal morebitnemu neutemeljenemu tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na vročeno ji zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz tožbenih trditev v tej pravdni zadevi sledi, da je tožnik dal posojilo, katerega vrnitev vtožuje, toženčevi ženi za kritje obveznosti, ki so nastale v zvezi z njunim skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe njune družine. Ob takšni dejanski podlagi gradi tožnik toženčevo vrnitveno obveznost na premoženjski določbi statusnega prava, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca, in to nerazdelno (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 13/94, 82/94 in 64/01). Takšno tožbeno stališče je sprejemljivo. Gre potemtakem za solidarno obveznost zakoncev. Pri takšni obveznosti odgovarja vsak izmed njiju za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev, od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). V naravi solidarne obveznosti je torej, da upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo. Dolžnika - zakonca, le če sta tožena oba zaradi dolgov iz skupnega gospodinjstva, imata položaj enotnega sospornika, saj je zanju mogoče spor rešiti le enako (201. člen ZPP). Če je tožen le eden, govorimo o dispozitivnem enotnem sosporništvu, drugi pa ima položaj potencialnega enotnega sospornika. Iz opisane narave solidarne obveznosti nikakor ne sledi, da bi se učinki pravnomočne sodbe, izrečene le zoper enega dolžnika, razširili tudi na potencialnega sospornika. Če bi veljalo slednje, bi bilo lahko to celo v nasprotju z upnikovo voljo glede na prej omenjeno njegovo možnost izbire.

Zato se učinek pravnomočne sodbe, izrečene v zadevi P 211/96 zoper toženčevo ženo, ne razteza na toženca in tako ne gre za pravnomočno razsojeno stvar (drugi odstavek 333. člena ZPP). Zato je nepravilna odločitev o zavrženju tožbe, s tem pa je podana relativna kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP.

Tako velja pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da napadena odločitev posega v ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), saj je tožniku tako odvzeta možnost, da o njegovi pravici odloča sodišče.

Zaradi omenjenih kršitev je sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sklepa nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP). Če se bo ob tem izkazalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, bo moralo sodišče v izreku svoje odločbe navesti pravnomočno sodno odločbo o obveznosti toženčeve žene.