Slovenian Supreme Court dismisses administrative appeal review due to non-fulfillment of statutory admissibility conditions.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's review of a first-instance judgment that had dismissed a claim against a ministry decision denying property restitution. The applicant argued that the lower court erred in assessing legal succession rights and that the decision caused severe financial consequences exceeding 20,000 EUR. The court ruled that the review was inadmissible because the dispute did not involve a monetary claim exceeding the threshold and the applicant failed to prove the specific severity of the consequences.
Legislator headnote
AI generatedZUS-1 83. člen 2. odst. 1; ZUS-1 83. člen 2. odst. 3; Review of administrative decisions is not admissible unless the dispute involves a monetary claim exceeding 20,000 EUR or the decision causes severe consequences specifically proven by the applicant.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenti) zoper odločbo Ministrstva za
okolje in prostor št. 4903-3/2014-6 (MCS) z dne 23. 9. 2015. Z njo je ministrstvo zavrnilo predlog revidentov, da se za nično izreče odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4903-1/2014-2-00641110 (pravilno 4903-3/2014-2-00641110) z dne 16. 7. 2014.
2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Upravni organ je v postopku po zahtevi za denacionalizacijo dolžan presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih (prvi odstavek 15. člena v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo z odločbama, ki sta bili izdani v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti.
3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidenti vlagajo revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajajo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj jim zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka podržavljeno premoženje ne bo vrnjeno. Odločitev sodišča ima zanje tudi finančne posledice, ki nesporno presegajo denarni znesek v višini 20.000,00 EUR.
4. Revizija ni dovoljena.
5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).
6. Revizija ne izpolnjuje vrednostnega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o ničnosti odločbe, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 92/2015, X Ips 397/2014, X Ips 221/2013, X Ips 131/2013, X Ips 40/2013). Enako velja glede pravice do vračila premoženja v naravi (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 potrdilo tudi Ustavno sodišče.
7. Tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Po tej določbi je revizija dovoljena le, če ima izpodbijana odločitev hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidenti zelo hudih posledic niso izkazali zgolj s trditvijo, da jim podržavljeno premoženje ne bo vrnjeno.
8. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izpolnjena, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.
9. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).