Supreme Court dismisses review for denationalization restitution claim not being a monetary right exceeding threshold.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti, zato v primeru, ko revident uveljavlja vračilo premoženja v naravi namesto vračila premoženja v obliki odškodnine, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4. 3. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 4. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta med drugim odločil, da se denacionalizacijskim upravičencem tam navedeno podržavljeno premoženja vrne v obliko obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v vrednosti 100.655,00 DEM, vsakemu upravičencu do 1/3.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revidentka navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, vendar te vrednosti posebej ne opredeli. Iz revizije še izhaja, da v celoti izpodbija dokončno odločbo upravnega organa, in sicer uveljavlja vračilo premoženja v naravi (izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi).

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku, ki jo revidentka uveljavlja v tej reviziji, ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.