Slovenian Supreme Court dismisses appeal as value and legal issue conditions under Administrative Procedure Act are not met.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenti) zoper odločbo Ministrstva za kulturo št. 490-17/2012-MIZKS/12 z dne 17. 4. 2015.

Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo A. A. ter B. B. za denacionalizacijo C. C. podržavljenega premoženja, ki obsega zemljišča s parc. št. 2., 3., 4. in 5. vse k. o. ... Odločitev temelji na drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v zvezi s Pogodbo med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidenti vlagajo revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo na podlagi 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajajo, da vrednost odvzetega premoženja v postopku denacionalizacije še ni bila ugotovljena. Ocenjujejo jo na nekaj milijonov evrov, ker gre za znamenito Radgonsko klet s pripadajočimi zemljišči. Hkrati gre tudi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, do katerega se Vrhovno sodišče še ni opredelilo z vseh vidikov. Dodajajo še, da uporaba FIP po osemnajstih letih od začetka veljavnosti ZDen pomeni odstop od sodne in upravne prakse in zato kršitev ustavnih in konvencijskih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revizija ne izpolnjuje vrednostnega pogoja iz 1. točke drugega 83. člena ZUS-1, ki ga uveljavljajo revidenti. Po tej določbi je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker o dovoljenosti revizije Vrhovno sodišče odloča samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov, ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 44/2015 z dne 13. 5. 2015), in ker ne iz revizije ne iz sodnega spisa ni razvidno, da bi revidenti v denacionalizacijskem postopku uveljavljali tudi vračilo v obliki obveznic, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ne gre za zadevo, v kateri bi bila odločitev o pravici ali obveznosti izražena v denarni vrednosti.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Teh zahtev revizija ni izpolnila, saj v njej pomembno pravno vprašanje, ki naj bi bilo predmet presoje Vrhovnega sodišča, ni opredeljeno. Tega revidenti niso storili niti z navedbo, da naj bi po osemnajstletnem izvajanju ZDen uporaba FIP pomenila odstop od sodne prakse. Ne pojasnijo namreč, v čem naj bi upoštevanje bilateralne pogodbe, ki sta jo sklenili dve tuji državi, pomenilo odstop od dosedanje razlage drugega odstavka 10. člena ZDen.

7. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.