Supreme Court dismisses administrative appeal review due to failure to prove significant legal issues or severe consequences.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revident prvo vprašanje gradi na trditvi, ki ni del procesnega dejanskega stanja te zadeve, ostala vprašanja pa se nanašajo na pravilnost postopka izdaje upravnega akta, kar samo zase ni predmet revizijske presoje, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje - Novo mesto, P06122-3259/2007-61 (24411) z dne 14. 4. 2014. Z navedenim sklepom je prvostopenjski inšpekcijski organ ugotovil, da je prva točka izreka inšpekcijske odločbe istega organa, št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007, postala izvršljiva dne 12. 10. 2007, dovolil njeno izvršbo in odločil, da če inšpekcijski zavezanci (poleg revidenta še A. A. in B. B.) takoj po prejemu sklepa ne bodo prenehali z gradnjo tam opisanega kmetijskega objekta na tam navedenih zemljiščih, bo kot prisilno sredstvo za vsakega od njih uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR (1. in 2. točka izreka). Ugotovljeno je bilo še, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa in da v izvršilnem postopku do tedaj ni bilo stroškov (3. in 4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-635/2011-48-06421133 z dne 29 8. 2014, pritožbo revidenta zoper prvostopenjski akt zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi ter hkrati inšpekcijsko odločbo z dne 26. 9. 2007 izreče za nično oziroma jo razveljavi po nadzorstveni pravici, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da Vrhovno sodišče revizijo sprejme v vsebinsko obravnavo, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revident teh zahtev ni izpolnil.

7. V reviziji je navedel štiri vprašanja. Prvo vprašanje gradi na trditvi, ki ni del procesnega dejanskega stanja te zadeve (da je podlaga za izvršbo neobstoječa oziroma nična inšpekcijska odločba). Ostala tri vprašanja (ali je mogoče s

pritožbo zoper sklep o izvršbi izpodbijati izvršilni naslov; ali je zadoščeno načelu zaslišanja strank, če stranka ni bila prisotna pri ogledu in se na ta

zapisnik izjavi šele kasneje; ter ali je zapisnik o ogledu, ki ga sestavi oseba, ki ni uradna oseba, lahko podlaga za nadaljnje odločanje) pa se nanašajo na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka. Ker Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti upravnega postopka,(2) revident pa tudi ni navedel, v čem naj bi bila navedena pravna vprašanja povezana s pomembnimi pravnimi vprašanji, ki se nanašajo na pravilnost postopka v upravnem sporu (po ZUS-1), ta vprašanja za dovoljenost revizije ne zadoščajo.(3)

8. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je revident utemeljil s sklicevanjem na odločbo II Up 9/2001 in navedel, da je v nasprotju s to odločbo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da načelo zaslišanja strank ni bilo kršeno, ker je imel revident kasneje (pred izdajo sklepa) možnost izjaviti se na zapisnik o ogledu. Po presoji Vrhovnega sodišča taka utemeljitev odstopa od sodne prakse za dovoljenost revizije ne zadošča. Revident namreč ni jasno in konkretno navedel, glede katerega pomembnega pravnega vprašanja uveljavlja odstop in tudi ni opravil primerjave dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe, z odločbo, na katero se sklicuje, ob tem, da se odločba, na katero se sklicuje, nanaša na popolnoma drugačno dejansko in pravno stanje, kot izpodbijana sodba.

9. Revident tudi ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident je v zvezi s tem navedel, da bi plačilo zagrožene denarne kazni zanj pomenilo zelo hudo posledico, posebej ob dejstvu, da je obveznost takšnega plačila neutemeljena, ker gre za ukrep, izrečen na podlagi nezakonite in neobstoječe odločbe. Navedel je še, da se mu z nezakonitimi odločbami povzroča velika materialna škoda in se mu omejuje njegova ustavna pravica do pritožbe, ker mu ni omogočeno da uspešno napade nezakonito in neobstoječo odločbo, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

12. S temi navedbami revident zelo hudih posledic izpodbijanega akta ni izkazal. Z izpodbijanim upravnim aktom mu namreč ni naloženo plačilo denarne kazni, ampak je ta denarna kazen le zagrožena za primer, če ne bo ravnal v skladu z inšpekcijsko odločbo in gradnje ustavil. Njegovo sklicevanje na kršitev ustavne pravice do pritožbe zoper akt, ki sploh ni predmet tega upravnega spora, kar naj bi mu povzročilo materialno škodo, pa tudi ne izkazuje zelo hudih posledic izpodbijanega akta.

13. Glede na navedeno je

Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (

prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015

(2) V skladu s 85. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče v reviziji presoja pravnomočno sodbo Upravnega sodišča glede vprašanja, ali je Upravno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter ali je zmotno uporabilo materialno pravo. Samo iz navedenih razlogov lahko skladno z zakonom pravnomočno sodbo razveljavi oziroma spremeni (93. in 94. člen ZUS-1). Pomembno pravno vprašanje, ki naj bi utemeljilo dovoljenost revizije, se mora zato nanašati na pravno vprašanje iz navedenega zakonsko določenega obsega presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku.

(3) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 73/2014, X Ips 306/2014 in X Ips 50/2015.