Supreme Court dismisses review for denationalization case where claim is monetary, not property return.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije v izpodbijanem aktu izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ki presega 20.000,00 EUR. Vendar revidentka ne izpodbija višine odškodnine. Izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo nepremičnine v naravi. Ker pa pravica do vračila v naravi ni pravica stranke, izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanji, ki se nanašata na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Vprašanje, ali se obstoj ovir v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen razlaga široko ali restriktivno, je splošno in nekonkretizirano. Vprašanje je abstraktno in ni konkretizirano na konkretne v tej zadevi odločilne okoliščine, zato tudi to vprašanje ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Ker gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, samo sklicevanje na nevračilo premoženja oziroma priznanje odškodnine namesto vračila v naravi za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper 2. točko izreka delne odločbe Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 351-39/1996-287 z dne 24. 9. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno 2. točko izreka delne odločbe odločil, da se revidentki za podržavljeno nepremičnino prizna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. (sedaj Slovenski državni holding d. d.) v višini 431.423,00 DEM. V upravnem postopku je ugotovljeno, da obstajajo ovire za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker je objekt predelan in usposobljen za potrebe izobraževanja in usposabljanja, z vračilom pa bi bila bistveno okrnjena prostorska kompleksnost objekta. Tožena stranka je z odločbo, št. 4904-25/2008/20/00641111 z dne 17. 3. 2014, zavrnila revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski akt.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije v izpodbijanem aktu izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ki presega 20.000,00 EUR. Vendar revidentka ne izpodbija višine odškodnine. Izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo nepremičnine v naravi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pa pravica do vračila v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej pravica do vračila v naravi ni pravica stranke, izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (odločbe Vrhovnega sodišča, npr.: X Ips 141/2009, X Ips 464/2010, X Ips 469/2010, X Ips 102/2010, X Ips 260/2011, X Ips 297/2012 in druge).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8. Revidentka v reviziji navaja tri vprašanja. Prvi dve vprašanji se nanašata na pravilnost upravnega postopka, drugo vprašanje pa se nanaša tudi na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Revidentka namreč sprašuje, ali je treba zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka nasprotni stranki vročiti odgovor na pritožbo in zato opustitev vročitve predstavlja kršitev pravil postopka, in ali je dopustno v upravnem postopku kot dokaz uporabiti navedbe strank, čeprav je mogoče opraviti ogled na kraju samem. Ker Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1) ti dve vprašanji nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo, saj se v okviru vsebinske presoje, glede na zakonsko določen obseg revizijske presoje, do teh vprašanj ne bi opredelilo.

9. Tretje revidentkino vprašanje o tem, ali se obstoj ovir v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen razlaga široko ali restriktivno, pa je splošno in nekonkretizirano. Vprašanje je abstraktno in ni konkretizirano na konkretne, v tej zadevi odločilne okoliščine. Tako splošno vprašanje uporabe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti (v naravi), če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, zato ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Revidentkino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga izraža v revizijskih razlogih, pa za dovoljenost revizije tudi ne zadošča. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah tudi že večkrat pojasnilo, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča.(1)

10. Revidentka tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja.

11. Zelo hude posledice izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revidentka utemeljila s tem, da nevračilo nepremičnini v naravi pomeni zanjo zelo hude posledice, ker tržna vrednost desetkrat presega vrednost v odločbi priznane odškodnine. Ta navedba, ki ni konkretizirana, saj revidentka ni konkretno pojasnila, katere posledice ji bodo nastale in zakaj naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, za dovoljenost revizije ne zadošča. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča.(2) V obravnavani zadevi, ko je premoženje vrnjeno, vendar ne v obliki, kot jo zahteva revidentka, zato (še toliko bolj) samo sklicevanje na nevračilo v naravi za dovoljenost revizije ne zadošča.

12. Glede na navedeno revidentka pogojev za dovoljenost revizije ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Glej odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.

(2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 636/2007, X Ips 45/2008, X Ips 131/2010, X Ips 280/2012, X Ips 462/2012 X Ips 168/2013X Ips 192/2013, X Ips 326/2013 in druge.