Supreme Court dismisses administrative appeal for lack of specific legal issue and Supreme Court practice deviation.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča jasno izhaja, na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, oziroma glede katerega uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, sploh ni navedla. Prav tako ni navedla odločb Vrhovnega sodišča od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Te pomanjkljivosti tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira.

S splošno iz zakona prepisano navedbo, da ima odločitev zanjo zelo hude posledice, revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, št. 35110-21/2020-243-06411121 z dne 4. 11. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla revidentkin predlog za „ukrepanje po nadzorstveni pravici“ zoper uporabno dovoljenje, št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013, in za izrek ničnosti tega uporabnega dovoljenja, izdanega stranki z interesom v tem upravnem sporu.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje in da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revidentka z navedbami o dovoljenosti revizije ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve tako pomembnega pravnega vprašanja kot tudi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, oziroma glede katerega uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, sploh ni navedla. Prav tako ni navedla odločb Vrhovnega sodišča od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Te pomanjkljivosti tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira.(2)

7. Revidenka tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1), kar prav tako uveljavlja.

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s splošno iz zakona prepisano navedbo, da ima odločitev zanjo zelo hude posledice, izpolnjevanje tega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala.

9. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj s sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015

(2) Primerjaj sklepa VSRS X Ips 276/2013 z dne 6. 2. 2014 in X Ips 50/2015 z dne 8. 7. 2015.